S54Q

Gozdovniške vrvice

Vrvice, takšne in drugačne, nam pridejo v naravi skoraj zmerom prav. Najpogosteje jih rabimo na taborjenju, ko si pripravimo samo začasno zavetišče ali pa želimo izboljšati bivalne pogoje v stalnem zavetišču. V takšnih primerih vzamem s seboj za razpenjanje šotorke med drevesa štiri sintetične vrvice debeline 1,5 mm in dolžine okoli 3m vsaka. Za trdnejše povezovanje ogrodij pa se najbolje obnesejo 3 mm debele sintetične vrvice. Dolžina teh vrvic in število kosov je odvisno od zahtevnosti, namena in dolžine trajanja izleta. Vse te vrvice niso primerne za plezanje ali varovanje pri plezanju.

V gozdu pa se pogosto pojavi potreba, da moramo kaj med seboj povezati s kratko vrvico, pa zato ne želimo rezati daljših vrvic, ki jih nosimo s seboj. Prav tako ne želimo za seboj v gozdu puščati s sintetično vrvico povezanih konstrukcij. Rajši se znajdemo in okoli sebe poiščemo naravna veziva, ki lahko prav tako dobro služijo svojemu namenu in ne onesnažujejo okolja. Na tej strani bom predstavil nekaj takšnih možnosti, ki nam skoraj brez dolgotrajnega dela omogočajo prav trdne povezave.

Osnovno pravilo za izbiro takšnih naravnih veziv je, da so dovolj upogljive in trdne. Dovolj upogljive so takrat, ko jih lahko brez kakšnega posebnega napora ali pokanja vlaken ovijemo okoli prsta. Dovolj trdne pa so takrat če več dni zdržijo obremenitev, ki smo jim jo namenili. Seveda morajo biti tudi praktične za uporabo. Kaj ti pomaga še tako močna in lepa vrvica, ki jo moraš izdelovati (namakati, sušiti, plesti ...) več dni. Če povezavo potrebujemo zdajle, si tega ne moremo privoščiti. Zato bodo pri tej predstavitvi imele prednost tiste vrvice, ki jih lahko izdelamo takoj ko jih potrebujemo.

Šibe ali vitice

Enoletni poganjki vrbe, drena in mnogih drugih rastlin, ki poženejo dolge in tanke šibe brez stranskih vej so primerne za povezovanje. Če jih skušamo oviti okoli prsta se navadno rade zlomijo. Toda proti tej napaki obstaja zelo uporabno zdravilo. Šib ni potrebno namakati ali prekuhavati da bi postale bolj upogljive. Potrebno jih je le spiralno ovijati, da se vlakna razcepijo vzdolžno in s tem dobimo vrvici podobno vito strukturo - vitico. Preden šibo odrežemo od grma ali debelejše veje, jo najprej osmukamo listja. Nato jo z obema rokama zgrabimo za tanjši konec in pričnemo spiralno zvijati ves čas v isto smer.  To zahteva kar dosti moči v rokah. Ko začutimo cepljenje vlaken v steblu, se postopoma pomikamo od tanjšega dela k bolj debelemu delu šibe. Ko smo že utrujeni si lahko pomagamo s trikom, da šibo samo trdno držimo in se obračamo sami, pri tem pa šibo vsakokrat dvignemo čez glavo. V mesecih, ko so šibe polne soka, se rado zgodi, da se pri takšnem zvijanju sname in olupi tudi lubje. Takrat lahko vidimo, da se pri spiralnem ovijanju vlakna dejansko vzdolžno cepijo in s tem naredijo šibo lažje upogljivo. Najbolj uporaben vozel s takšno vitico je vrzni vozel, ki sem ga opisal na strani Vrvi in vozli.

Tri leskove pohodniške palice sem povezal z vrbovo šibo, ki sem jo prej "omehčal" z zvijanjem okoli njene vzdolžne osi. Tako sem dobil vitico. Ker je bilo to spomladi, ko je bilo v podlubju dovolj vlage, se je pri tem olupilo tudi lubje. Zgornji tanjši del vitice sem ovil in zategnil okoli stičišča palic z vrznim vozlom, nato pa sem debelejši konec šibe potegnil od spodaj in obesil čez razcep trinožnika. Izrastka vej, ki sem ju pustil na koncu šibe sta uporabna za obešanje posode nad ognjišče, zgornji kraki trinožnika pa za sušenje obleke. Enak način vezanja palic je uporaben tudi za druge potrebe, na primer za vezanje ogrodja za strešno kritino kolibe v ozadju. Takšna vez je tudi zelo trpežna, saj se les v takšni zviti obliki posuši in s časom postane še trdnejši. Takšna vez trinožnika pa omogoča tudi regulacijo višine posode nad ognjem. Trinožnik samo malo razširimo in posoda se spusti bližje ognju.

Drevesne korenine

Drevesne korenine so druga takšna surovina, ki nam takoj omogoči vezanje. In kako v gozdu pridemo do uporabnih korenin? Najlažje tam, kjer je kakšno neurje podrlo veliko drevo s koreninami vret. Divje svinje in tudi mnoge druge živali si za svoja ležišča ali prebivališča izkopljejo plitvo vdolbino ali jamo v tanka gozdna tla. V takšnih primerih najdeno posamezne koreninice že kar na površju in jim je treba le slediti, da dobimo zadovoljivo dolžino. Ne spomnim se, da bi kdaj moral namenoma prekopavati gozdna tla, da bi našel primerne koreninice za vezanje.

Najbolj uporabne so smrekove korenine, čeprav so za mnoge povezave prav tako učinkovite tudi korenine drugih drevesnih vrst. Korenine pa lahko pred uporabo še dodatno obdelamo, da dobijo večjo uporabnost. Z razcepljeno palico osmukamo iz korenine lubje, nato pa korenino vzdolžno razcepimo na polovico. To naredimo tako, da vlečemo oba konca razcepljene korenine s prsti obeh rok narazen, s palcema pa stiskamo pri še celi korenini, da se ta ne razkolje po svoje. Če nam razpoka, kjer se korenina cepi, uhaja na eno stran, moramo tisto stran s prsti bolj močno ukriviti, da spravimo razpoko nazaj v sredino korenine. Za to je potrebno nekaj vaje. Takšne oguljene in razcepljene smrekove korenine so presenetljivo močne. Nekoč so z njimi šivali in vezali brezovo lubje na leseno ogrodje kanujev, ki so jih uporabljali kanadski Indijanci in kasneje evropski naseljenci.

	Poletno neurje je podrlo številna drevesa. Mogočno lipa je pri padanju potegnila k tlom še dve bukvi in usločila jelko. Njene korenine so izkopale iz tal precej prsti in kamninske preperine. Takšno podrto drevo je prava zakladnica uporabnih materialov. Korenine so takoj uporabna veziva, z lubjem pa bo potrebno več dela za pridobivanje vlaken iz podlubja za veziva in netivo. Skorja lipe se da pogosto lepo odtrgati, pri čemer dobimo uporaben pladenj ali gozdovniški krožnik. Zelo uporaben je tudi lipov les za rezljanje in modeliranje.
	Koreninice iz istega podrtega drevesa so dolge in upogljive brez kakršnekoli priprave. Treba jih je samo osvoboditi prsti in priveskov ter odrezati čim bližje debelejši korenini. Korenine ostanejo voljne za vezanje tudi še po dolgem času na prostem. Podobno razgaljene in dostopne so korenine na ležiščih divjih svinj.
	Tako pa zgleda svitek nabranih korenin, ki ustreza okoli 10 metrom vrvic. Na koreninah podrtega debla jih je ostalo še nekajkrat več. Tanjše koreninice imajo dobro upogljivost, saj z njimi lahko zavežemo vozel okoli palice ali prsta na roki, hkrati pa imajo dobro nosilnost. Pri debelejših koreninah pa rajši uporabimo samo lubje korenine. iz njega lahko spletemo močno vrvico, ki je po občutku podobna vrvici spleteni iz usnja. Lubje korenine olupimo na enak način kot lubje vrbove šibe. Najprej ga vzdolžno zarežemo, nato pa razgrnemo proč od zareze. Ta postopek sem opisal že na strani Izdelava viter za pletarstvo.

Lubje (podlubje) iz vej in korenin

V toplejših mesecih, ko je v vejah dovolj rastlinskih sokov, lahko lubje slečemo iz vej. Pri koreninah je to večji del leta. Lubje moramo sleči v čim daljših nepoškodovanih trakovih. Palico ali korenino najprej vzdolžno zarežemo na eni strani. Nato si iz lesa izdelamo majhen klin, s katerim najprej vzdolžno ob zarezi bočno dvignemo robove lubja. Nato postopno napredujemo od zareze na obe strani okoli palice. To delo je veliko lažje spomladi, ko je podlubje prepojeno s sokovi in je lubje še brez poškodb. Na ta način še najlažje snamemo lubje iz vrbovih šib spomladi. Ta postopek sem opisal že na strani Izdelava viter za pletarstvo.

Ko smo lubje sneli, ga položimo na ravno podlago in ostrgamo luskasto in posušeno površino, ki povzroča lomljenje lubja. Če je ta otrdela posušena plast debelejša, jo je potrebno odstraniti na drug način. Lubje najprej zvijamo proti mehkejši notranjosti lubja, da otrdela površina lubja poči. Nato 2 do 5 cm dolg kos te površine previdno odluščimo in zavržemo. Na ta način olupimo cel trak lubja in dobimo mehko podlubje. Takšen širok trak podlubja lahko lahko razcepimo na ožje trakove in iz njih spletemo prav močno vrvico. Na takšen način lahko naredimo vrvico iz mnogih vrst lubja od vrbe, lipe, koprive, črnega gabra, srobota ...

Včasih so podlubje pred spletanjem še prekuhali skupaj z lesnim pepelom (pepeliko) in posušili, s čimer so vlakna razkužili in konzervirali. Vendar pa je to že daljša zgodba, ki presega namen tega opisa.

	To je pa srobotovo podlubje, ki ga zlahka naberemo na steblih srobota, ki so bila že pred časom posekana od gozdarjev in visijo obešena z dreves. Njihovo lubje prepereva, pri tem pa se tudi lušči od lesa. Najboljše za izdelovanje vrvic je še skoraj sveže rumenkasto obarvano podlubje, čeprav se da narediti uporabno vrvico tudi iz že nekoliko osivelih vlaken, ki so začela preperevati. Za netivo so takšna prav tako dobra ali še boljša.
	To drevo še stoji, čeprav je že nagnjeno. Njegovo lubje je vzdolžno razpokalo in odstopilo, tako da se z vlečenjem lahko odlomijo tudi več kot 1 m dolgi kosi. Na desni strani sem od lubja če odstranil trdo skorjo, tako da sem lubje upogibal proti mehkemu podlubju. Ko ostane samo mehko podlubje, se tega razcepi na ozke trakove, s katerimi se pletejo vrvice. Na ta način se lahko uporabi lubje mnogih drevesnih vrst in tudi črnega gabra.
	Tudi lubje lipe je zelo uporabno za vrvice. Pri lipi raste  podlubje v obliki nekakšne mrežice vlaken, ki niso le vzdolžno vzporedna, ampak se zdi kot bi se diagonalno prepletala. Kljub temu lipova vlakna ne dajejo prav močnih vezi. So pa zelo uporabna za netivo.

Način pletenja vrvic

Poznamo več načinov pletenja vrvic, ki v bistvu naredijo iz dveh ali treh tanjših snopov vlaken enega močnejšega kot bi bil en sam debel snop vzporednih vlaken. Najenostavnejši način pletenja vrvic so trije:

Pletenje kite je še najbolj domače, saj si dekleta in tudi žene na ta način spletajo lase. Na podoben način lahko spletamo tudi krajša vlakna kot so koruzno ličkanje. Takšno spletanje je bolj dekorativno kot pa močno, zato ga uporabljamo bolj za pletenje košar in pladnjev kot pa za močne povezave.

Ovijanje vrvice med prsti je najpogostejši način spletanja vrvic. Najpogosteje spletamo dva snopa vlaken, le malo bolj težavno pa je spletanje iz treh snopov vlaken. Pravilo je takšno. Prvi snop vlaken ovijamo proč od sebe in nato prestavimo proti sebi čez drug snop vlaken. Enako naredimo z drugim snopom vlaken. To ponavljamo dokler ne dobimo dovolj dolge vrvice. Na enak način lahko spletamo tudi več na ta način izdelanih vrvic med seboj. Ta način je zelo enostaven in zanesljiv, z njim pa dobimo močno vrvico ki se ne razpleta. Postopek pletenja si lahko ogledate na naslednjih filmih: Making Bark Cordage in Making Rope From Bark, za levičarje pa še na filmu Bushcraft Cordage Making.

Tretji način je samo pospešena verzija drugega načina, ki pa je primerna le za dva snopa dobro ovitih vlaken ali že izdelanih vrvic. Konca obeh snopov vlaken držimo z levo roko (desničarji) in jih z dlanjo desne roke svaljkamo po stegnu proč od sebe. Nato posvaljkana vlakna zadržimo na mestu in spustimo prijem z levo roko, da se oba snopa ovijeta eden okoli drugega. Pri tem jim pomagamo z levo roko. Nato znova poprimemo z levo roko in prestavimo oba snopa vlaken na začetek stegna ter ponavljamo postopek do zaželene dolžine vrvice. Postopek pletenja si lahko ogledate na naslednjem filmu: Making Cordage From Plant Fibers 4. del (za levičarje).

Za učenje pletenja vrvic je potrebno le malo vaje, da lahko začnemo uspešno spletati vrvice. Večji problem je le dodajanje novih vlaken k že uporabljenim. Vlakna so običajno prekratka, da bi si iz njih lahko spletli zadosti dolgo vrvico. Zato moramo te dodajati na tak način, da ne oslabimo nosilnosti končane vrvice. Najbolje je dodajati čimbolj pogosto čim manjše količine vlaken. Te je najbolje vplesti tako, dodati snop vlaken prepogne ne ta način, da se daljši konec doda tam kjer ga najbolj potrebujemo, krajši delček pa vpletemo k drugemu snopu vlaken, da ga na ta način zasidramo na mesto.

	Palici zvezani s koreninami od črnega gabra. Na levi sem zvezal palici s celo tanjšo korenino, na desni pa z olupljenim lubjem iz debelejše korenine. Uporabil sem enak vozel kot kot bi ga uporabil pri vezanju s vrvjo, to je vrzni vozel z navadnim vozlom na vrhu kot nekakšno varovalno matico.
	Iz koruznega ličkanja se zlahka splete neskončno dolga in kar trdna kita. Posamezen list se najprej raztrga na tri ali več  enako širokih trakov. Nato se trije trakovi na enem koncu zvežejo skupaj s koščkom niti, da ne lezejo narazen. Nato se plete kita in sproti dodaja trakove tam kjer jih zmanjka. Lažje se plete z nekoliko navlaženimi trakovi. Iz takšne kite je bil sešit tudi pladenj na fotografiji. Nit sem uporabil zgolj za povezavo kite v spiralo, v sami kiti pa je zgolj ličkanje. Na podoben način se lahko uporabijo tudi druga vlakna.
	Razne vrvice, ki so ročno spletene iz  rastlinskih vlaken. Od leve strani si sledijo: 1. vrvica iz listov rogoza, 2. iz podlubja srobota, 3. iz koprive, 4. iz podlubja vrbe, 5. iz celega le na površini ostrganega lubja vrbe, 6. iz podlubja črnega gabra. To je samo nekaj primerov vrvic, ki jih lahko naredimo iz vlaken, ki jih najdemo v gozdu.