VRSTE ORIENTACIJ IN POSTOPKI ZA DOLOČANJE STRANI NEBA
Orientirati se pomeni določiti svoj položaj in smer gibanja glede na strani neba ter objekte na zemljišču.
Poznamo naslednje vrste orientacij: geografsko, topografsko in taktično orientacijo
Geografska orientacija: Pri geografski orientaciji določimo predvsem strani neba. Na zemljišču določimo ponavadi samo eno stran neba, najpogosteje je to sever. Smeri se določajo s pomočjo busole ali kompasa, približno pa se lahko določijo tudi s pomočjo sonca, ure, lune, zvezde severnice ter s karakterističnimi objekti in označbami na zemljišču. Ko določimo eno stran neba, ni več težko določiti ostalih strani; če se z obrazom obrnemo proti severu, je desno od nas vzhod, levo zahod ter za nami jug.
Topografska orientacija: Pri topografski orientaciji določamo stojišče glede na okolico in objekte. Pri tej orientaciji se spoznamo z zemljiščem in okolico, ki nas obdaja. Na zemljišču si določimo orientirje (izrazite objekte v naravi), za lažje določanje smeri gibanja ali stojišča.
Taktična orientacija: To vrsto orientacije uporabljajo vojaške enote.
DOLOČANJE SMERI NEBA S POMOČJO RAZLIČNIH OBJEKTOV V NARAVI
Za določanje strani neba izkoristimo markantne objekte na terenu. Lahko si pomagamo tudi z vegetacijo, kot so drevesa itd. Skorja dreves je na severni stani navadno bolj hrapava in porasla z mahom ter lišajem, kot na južni strani. Mravlje gradijo mravljišča na južni stani dreves, štorov, pobočij… Južna stan mravljišča je bolj položna kot severna. Zidovi in strehe hiš so na severni strani hladnejši in temnejši. Sneg se dalj časa obdrži na severnih pobočjih. Določanje stani neba na te načine ni najbolj točno, zato je treba orientacijo stalno ponavljati.
Orientacija z usmeritvijo karte na sever
Postopek orientacije s kompasom ali busolo je preprost: kompas postavimo na črto, ki označuje projekcijo meridiana, ter vrtimo karto in na njej položen kompas ali busolo toliko časa, da se črta na karti in magnetna igla pokrijeta. (slika 1)
slika 1
Orientacija karte po linijah
V tem primeru ponavadi ne razpolagamo s kompasom ali busolo. Poleg tega mora biti teren v tem primeru pregleden, vidni pa morajo biti ravni odseki linijskih objektov (ceste, poti, žel. proge itd.). Postopek je naslednji: Najprej smo s primerjanjem karte in terena ugotovili, katera linija na karti ustreza liniji na terenu. Nato karto toliko časa sučemo, da se linije na karti in v naravni pokrijejo. Pri tem postopku je dobro, da za usmerjanje izberemo več linijskih objektov. Kolikor so linije po katerih orientiramo karto, daljše, toliko natančnejše je karta orientirana. (slika 2)
slika 2
Orientacija karte po smereh na objekte
V kolikor ne razpolagamo s kompasom je ta način orientacije dokaj natančen. V tem primeru moramo imeti na karti točno določeno stojišče, iz katerega bomo orientirali karto. Postopek je naslednji: Naše stojišče je na koti 230. Karto položimo v vodoravno lego. V koto narisano na karti zabodemo oster predmet (šestilo, svinčnik, iglo ali kaj podobnega). Karta naj bo položena tako, da bomo lahko vse skupaj sukali okrog svinčnika. Pred tem smo identificirali (določili) cerkev v vasi Rača s cerkvijo na karti. Na znak za cerkev v karti nastavimo drugi svinčnik ali iglo. S sukanjem karte okrog prvotno fiksiranega svinčnika v koti 230 pridemo v stanje, ko nam premica, ki povezuje svinčnik in iglo na karti, podaljšana zadene cerkev na terenu. V tem hipu je karta že orientirana. Kontroliramo tako, da viziramo tudi na druge objekte. Važno je, da so razdalje med objekti, na katere viziramo, in našim stojiščem čim večji. (slika 3)
slika 3
Določanje strani neba s kompasom ali busolo
S kompasom se vrtimo toliko časa da se oznaka na magnetni igli za sever (ta del igle je prevlečen s flourescentnim slojem, na nekaterih pa je označena s črtko N) poravna z oznako nič [0] na podstavku. Ko se oznake poravnajo smo z obrazom obrnjeni proti severu. Dobro je, da v smeri severa določimo nek objekt na terenu, ki nam služi kot stalni smernik sever-jug, če seveda ne spreminjamo položaja. Določanje severa s kompasom ali busolo je najbolj zanesljivo in točno.
Določanje strani neba s pomočjo sonca in poznanega časa
Svojo navidezno pot okoli zemlje sonce opravi v štiriindvajsetih urah. V eni uri torej prepotuje lok, kateremu ustreza kot 15° ( 360°: 24 = 15° ). Sonce je okrog šeste ure zjutraj (ob enakonočju) po astronomskem času približno v smeri vzhoda [E - EAST], ob dvanajsti uri v smeri juga [S - SOUT] in okrog osemnajste ure v smeri zahoda [W - WEST]. Potrebno pa je upoštevati poletni premik ure. Če se torej sonce nahaja ob dvanajstih približno v smeri proti jugu, ni težko ob vsakem času dneva določiti, za koliko stopinj levo ali desno od te smeri je. Če se orientiramo dopoldan, ugotovimo, koliko časa manjka do dvanajstih; če se orientiramo popoldne, koliko časa je že preteklo od dvanajstih. Če potem razliko v urah pomnožimo s 15°, dobimo velikost kota. Ta kot konstruiramo na papirju in levi krak (dopoldan) oziroma desni krak (popoldan) usmerimo proti soncu. Nasprotni krak nam pokaže smer jug.
Določanje strani neba z analogno uro
Točnejšo orientacijo lahko izvedemo s pomočjo navadne (ne digitalne!), vendar točne ure. Uro v vodoravni legi toliko časa vrtimo, da nam mali urin kazalec kaže točno smer proti soncu. Kot med smerjo proti soncu in smerjo, ki poteka prek označbe za 12. uro, razpolovimo in tako dobljena smer nam že določa smer proti JUGU (sever je v tem primeru za našim hrbtom). Zahod in vzhod sta desno in levo, pravokotno na smer jug-sever. V poletnem času razpolovimo smer med malim kazalcem in 13. uro, saj moramo upoštevati poletni premik ure. (slika 4)
slika 4
Nočna orientacija s pomočjo zvezde severnice
V jasnih nočeh se najbolje orientiramo po zvezdi Severnici. Najprej poiščemo veliki voz. To ozvezdje stalno kroži okrog severnega nebesnega pola in v naših krajih nikoli ne zaide. Isto velja za zvezdo Severnico. Razdaljo med zvezdama zadnje osi velikega voza petkrat podaljšamo in tako pridemo do močne zvezde Severnice, ki nam določa točno smer na sever. (slika 5 in 6)
Pozimi, ko leži Veliki voz nizko nad obzorjem je težko opazen. Pogled do njega nam lahko zakriva večji hrib ali pa ga zastirajo oblaki. Zato je dobro če znamo poiskati Severnico s pomočjo ozvezdja Kasiopeja. (slika 6a)
Lahko si pomagamo z ozvezdjem Južni križ in zvezdo Ahernan v ozvezdju Eridan. Tako določimo smer proti jugu in nato sever. (slika 6b)
Položaj Velikega voza v različnih letnih časih ob 21 uri (slika 17)
Obvladovanje orientacije z zvezdami je prav tako važno kot s soncem, zato je treba to stalno obnavljati in vaditi.
 slika 5 |
 slika 6 |
|
|
 slika 6b |
slika 17
Nočna orientacija s pomočjo mesca
Mesec ali luna je zemeljski satelit, ki nam tudi omogoča orientacijo. Razlikujemo njegove štiri mene. Prvi krajec (mladi mesec), polna luna (ščip), zadnji krajec in mlaj. Z njim se orientiramo podobno, a manj zanesljivo kot s soncem. Poznati moramo vse lunine mene ter njihovo lego na nebu v določenem času. Zato je v nočeh bolje, da se orientiramo po zvezdah. (slika 7)
slika 7
Mlaj (srp) se vidi po zahodu sonca ob 18 uri na zahodu.
Prvi krajec vzhaja okrog 12 ure, vidi se okrog 18 ure na jugu, ob 24 uri je na zahodu.
Polna luna (ščip) vzhaja po zahodu sonca ob 18 uri na vzhodu, ob 24 uri na jugu, ob 6 uri je na zahodu.
Zadnji krajec vzhaja ob 24 uri na vzhodu, ob 6 uri je na jugu, ob 12 uri na zahodu.
Če je nebo oblačno, si v vseh primerih lahko pomagamo le z uporabo kompasa ali z znaki na zemljišču, po katerih se lahko orientiramo le približno.
