S54Q

Učenje sledenja

Kaj razumemo pod pojmom sled in kaj želimo ugotoviti s sledenjem?

Začetniki največkrat razumejo pod pojmom sled le odtis stopal, ki jih žival pušča med hojo po mehkem pesku, glini ali snegu.  Vendar pod pojmom sledi razumemo bistveno več. Tipičen primer so stečine – uhojene potke. Lahko se zgodi, da na delu stečine ne najdemo nobenega razločnega sledu, vendar pa se lahko na vsakem koraku prepričamo da živali redno in množično uporabljajo posamezno pot. Sledovi so lahko ležišča, odrgnine debel in vej, polomljene vejice in pohojena trava, iztrebki, ostanki prehranjevanja, brlogi in gnezda, obiskana krmišča in njive, razrita ruša in blato v bazenih za kalužanje …Svojevrstna sled so tudi glasovi živali, ki nam prav tako omogočajo razpoznavanje različnih vrst živali.

Pri sledenju želimo ugotoviti:

	Katere vrste živali živijo na določenem območju (srne, divje svinje, lisice, kune ...)?
	Kako pogoste so te vrste živali (ena sama ali cel trop)?
	Kakšne so njihove življenjske navade (kdaj in zakaj so bile tam kjer smo našli njihove sledove)?
	Kako bi se jim bilo mogoče približati, jih fotografirati ali ujeti?

Dve stopnji sledenja

Sledenje je več kot samo zasledovanje določene živali po njeni sledi. V bistvu bi ga lahko razdelili na dve ločeni stopnji. To sta sledenje na daleč in sledenje na bližino.

V prvi stopnji sledenja (sledenje na daleč) si ogledamo obetavno območje in poskušamo ugotoviti katere vrste živali to območje preživlja in kakšna je njihova dnevna rutina (prehranjevanje, počivanje in pot od enega do drugega). Najbolje je, če se zadeve lotimo pri prehranskem viru. Recimo da se okoli krmišča za živali pozimi pojavljajo zelo na gosto sledovi, ki kažejo da živali redno obiskujejo ta prehranski vir. Vendar ob času našega obiska tam živali ne srečamo. Očitno so živali v tistem času na neki drugi lokaciji kjer v varnem zavetju počivajo. Če od daleč z daljnogledom opazujemo dogajanje okoli krmišča v zgodnjih jutranjih ali poznih večernih urah, bomo opazili živali ki navadno zvečer prihajajo na krmišče in navadno zgodaj zjutraj odhajajo na počitek. Sicer pa nam že same stečine (uhojene potke živali) pokažejo v kateri smeri se nahaja njihovo počivališče. Iskati ga moramo v kakšni goščavi ali na razglednem kraju, kjer lahko živali v miru počivajo in hkrati nadzorujejo vse možne pristope, od koder bi lahko prišla nevarnost. Če živali preplašimo iz njihovega počivališča in ga raziščemo, bomo tam našli ležišča in druge znake bivanja, kot so označevanja terena. Seveda se z letnimi časi, zaradi parjenja, z menjavanjem različnih prehranskih virov in zaradi nemira v gozdu (ki ga lahko povzročamo tudi s pretiranim sledenjem) spreminja tudi dnevna rutina živali. Zato je potrebno naše znanje o njihovi rutini stalno posodabljati. Še najlažje je sledenje na daleč v plitvem snegu okoli dobro založenih krmišč.

Na gibanje živali po gozdu v največji meri vplivajo naslednji dejavniki:

	Hrana. Iskanje hrane je je za živali isto kot služba za ljudi.
	Počivališče (skrivališče). Varno počivališče je za živali isto kot dom za ljudi. Žival tudi sicer na poti skozi gozd raje izbere skrite potke, ki ji nudijo večjo varnost kot pa da bi hodila po odprtem kjer bi jo lahko kdorkoli opazil in ji sledil.
	Parjenje. Obdobje parjenja spremeni življenjske navade pri živalih. Samci se običajno ne hranijo in se bojujejo med seboj za prevlado, samice pa v nekem drugem obdobju skrbijo za mladiče.
	Teren. Značilnosti terena omogočajo lažje in predvsem varno prehajanje iz počivališča do hrane in nazaj. To je isto kot za nas pot v šolo, službo, trgovino ... in domov. Mi gremo po cestah in jih prečkamo na zebrah, ker je to najbolj ekonomično in najbolj varno. Živali uporabljajo shojene potke stečine. Če je na takšni poti teren precej težaven (strm in težko prehoden, ob široki reki ki jo žival ne more preskočiti ali prebresti kjerkoli ...) potem živali nimajo toliko možnosti za izbiro poti kot na neproblematičnem terenu. Živali bodo vedno izbrale najbolj varno (skrito pred pogledi, varno pred zdrsi, z možnostjo pobega v nevarnosti ...) in najbolj energijsko ekonomično (najlažje prehodno, najbolj položno ...) pot.

V drugi stopnji sledenja (sledenje na bližino) pa poskušamo določiti natančno mesto na katerem se bomo izbrani živali približali (jo fotografirali ali ulovili). Približati se živali ne pomeni vedno da se moramo mi približati živali. Največkrat je ravno obratno. Izberemo si skrito mesto na njeni poti, kjer žival počakamo da pride mimo. Druga možnost je ta, da jo naši prijatelji z blagim nemirom v okolju opozorijo na svoje približevanje in se začne žival sama previdno umikati v določeni smeri mimo našega opazovališča. Pri izbiri takšnega kraja za opazovališče so nam v veliko pomoč ovire na terenu, ki zožijo možne poti na eno samo pot skozi oviro (hodnik in vrata). Takšne ovire so lahko strmo ali skalnato pobočje ki ga pot prečka, vodne ovire, ceste, ograje …

Vprašanja ki si jih zastavljamo pri sledenju

Ko naletimo na posamično sled, si zastavljamo vprašanja v naslednjem vrstnem redu.

	Katera žival je zapustila najdeno sled? To fazo sledenja imenujemo razpoznavanje sledov. V tej fazi se želimo prepričati, da posamezna sled izvira na primer od jelena in ne od merjasca. Pri tej nalogi si lahko marsikdaj pomagamo z literaturo. V slovenskem jeziku imamo trenutno dve knjižici ki sta posvečeni sledenju, čeprav lahko najdemo zelo koristne informacije tudi v drugi lovski literaturi, ki je posvečena posamezni živali. Boljša za učenje je knjižica: Stopinje in sledovi divjadi, sesalci, Lovska zveza Slovenije, Lj. 2003 (z odličnimi ilustracijami Igorja Pičulina). Bolj popolna (opisani so sledovi 125 živali, tudi ptic in žuželk) pa je: Živalski sledovi, ki jo je napisal nemški avtor Franc Hecker, za slovenske razmere pa dopolnil Miha Krofel, Narava, Lj. 2007. Sicer pa odsvetujem uporabo tovrstne ameriške literature, saj tam živijo popolnoma druge vrste živali kot pri nas. To ne pomeni, da Američani nimajo uporabnih knjig o razpoznavanju sledov. Za naše potrebe se mi zdi še najboljša knjiga ki jo je napisal Paul Rezendes: Tracking & the Art of Seeing, How to Read Animal Tracks and Sign.
	Kaj je žival tam počela ali delala? To fazo sledenja imenujemo razpoznavanje dejavnosti. Ali je tam žival na primer ležala, hodila, skočila, se prehranjevala, označevala območje, se iztrebljala, se kopala …
	Kaj pomeni najdena sled v njeni življenjski rutini? To fazo sledenja imenujemo razpoznavanje življenjske rutine. V tej fazi se vprašamo, ali je najdena sled samo naključna najdba ali pa gre za utrjen vedenjski vzorec, ki se ponavlja iz dneva v dan. Tako kot mi hodimo v službo in domov, imajo tudi živali svojo dnevno rutino, ki pa se spreminja z letnimi časi in različnimi prehranskimi viri, obdobjem parjenja, motnjami v njihovem življenjskem prostoru … Če je žival nekaj splašilo, se je lahko odločila za beg v popolnoma drugi smeri kot je bila siceršnja življenjska rutina in takšno sled lahko imamo za naključno.
	Kdaj je žival pustila najdeno sled? To fazo sledenja imenujemo razpoznavanje časa dogajanja. Ni vseeno ali je žival pustila sled v jeseni, ko so v zapuščenem sadovnjaku odpadala jabolka ali pa pozimi samo dan ali dva nazaj kmalu potem ko je snežilo.
	Kako in kje bi se živali lahko približali? To fazo sledenja lahko imenujemo določitev točke za približevanje živali. Ko smo si z odgovori na prejšnja vprašanja zadovoljivo pojasnili vedenjski vzorec izbrane živali, lahko predvidimo njeno ravnanje v najbližji prihodnosti, če jo nič ne bo zmotilo v njeni dnevni rutini. Vprašanje ki si ga zastavljamo naj nas pripelje do odgovora, katero je tisto mesto, ki ga bo žival najbolj verjetno prečkala in ki omogoča približevanje divjadi na največjo bližino. Knjig, ki bi opisovale to fazo sledenja ni veliko. V slovenski literaturi so to redke knjige ki opisujejo lov na posamezne živali, v ameriški literaturi pa je takšna knjiga, ki jo je napisal Brad Herndon: Mapping Trophy Bucks.

Živalska čutila in sposobnosti ki nam omogočajo uspešno sledenje

Kadar se želimo živali približati na vidno razdaljo, moramo upoštevati tudi čutila živali in njene načine zaznavanja.

Voh je najpomembnejše živalsko čutilo. Če nas žival zavoha, bo takoj vedela da je v nevarnosti in bo pobegnila. Zato moramo pri sledenju še najbolj upoštevati smer vetra. Veter odnaša naš vonj v določeni smeri in občutljivi nos živali ga lahko zazna več kot 100 m daleč. Kadar veter piha dovolj močno da ga občutimo, ne potrebujemo kakšnih posebnih pripomočkov. Kadar pa je veter komaj zaznaven pa potrebujemo nekakšen pripomoček, ki zaznava smer vetra. Najbolj enostaven je šop puha na 30 cm dolgi (zobni) nitki, ki si ga privežemo recimo na zadrgo na prsih. Tako imamo ves čas kontrolo nad najbolj neznatnim gibanjem zraka. Živali se lahko približamo le proti vetru, saj veter naš vonj odnaša proč od nje. Žival lahko zlahka zavoha tudi naše sledove v gozdu, ki jih puščamo s stopinjami in z drgnjenjem ob podrast. Zato nekateri lovci uporabljajo posebne vonje, ki jih s pršilko nanesejo na svoja oblačila (obutev in hlačnice) ter z njimi prekrijejo lasten vonj ali celo privabljajo želeno divjad po svoji sledi. Vendar pa sem pogosto opazil, da človeški sledovi živali ne motijo prav dosti. Živali rade uporabljajo za svoje gibanje po gozdu tudi kolovoze in poti, ki jih redno uporabljajo ljudje. Pogosto sem na svojih pohajanjih po gozdovih našel sledi živali v mojih lastnih stopinjah, ki sem jih pustil na živalskih stečinah prejšnji dan.

Sluh živali je šele na drugem mestu po pomembnosti med živalskimi čutili in ni niti približno tako zanesljiv kot voh. Seveda če se glasno pogovarjamo, si žvižgamo, lomastimo skozi gozd ali drgnemo z gladko obleko skozi veje, bo žival takoj vedela da je v nevarnosti. Samo stopanje po listju in celo lomljenje vejic pod stopalom ni niti približno tako sumljivo. Žival bo sicer našpičila ušesa in prisluškovala, toda takšne glasove v gozdu povzročajo tudi druge živali, morda celo iz istega tropa. Zato žival ne bo zbežala. Prej se bo hotela prepričati kaj je povzročilo motnjo v okolju.

Vid je za mnoge živali najmanj zanesljivo čutilo. Živali ki živijo v goščavi (razen ptic) vidijo navadno bolj slabo. Mnoge živali tudi ne vidijo barv na takšen način kot mi. Dobro razločijo kontrastne silhuete in premike. Če smo oblečeni v enobarvno oblačilo, ki izstopa od ozadja in se pri tem še gibljemo, nas bo žival zlahka opazila. Če pa je naša obleka bolj v skladu z okoljem (kamuflažnih barv) in smo deloma še zakriti s kakšno rastlino, če mirujemo ali smo nekoliko dvignjeni nad vidno polje živali, imamo dobre možnosti, da nas žival sploh ne bo opazila. Na splošno imajo talne živali zelo plitvo vidno polje. Če smo samo okoli 6 m nad tlemi (na drevesu ali na opazovalnici) nas žival ne bo opazila ali zavohala, saj je njena pozornost ves čas posvečena dogajanju in nevarnostim pri tleh. Žival zlahka razpozna vzravnanega človeka ki se giblje po tleh, če pa je isti človek močno sklonjen naprej in ima še pokrčene noge, pa ga v obleki varovalne barve veliko težje razpozna.

Tako živali kot ljudje pa imamo včasih še eno čutilo – šesti čut. Živali včasih čutijo, da je nekaj v njihovi okolici drugače kot bi smelo biti, čeprav nimajo nobene druge zaznave svojih čutil. Temu čutilu bi lahko rekli tudi zavedanje. Prisotnost človeka zaznavajo morda žuželke in ptice, ki s svojim oglašanjem ali bolje rečeno tišino sporočajo drugim prebivalcem gozda, da je gozdu neka motnja. Če odmislimo šoje, ki so s svojim glasnim sporočanjem nevarnosti nekakšni gozdni varnostniki, je prav tišina tista ki izdaja prisotnost človeka. Če človek dovolj časa miruje, se ga okoliške živali navadijo in v gozd se vrne normalni nemir. Zato je pomembno da smo v gozdu med opazovanjem divjadi ves čas pri miru, če pa se že premaknemo naj bo to izjemno počasi, na primer korak na minuto. Ker nimamo veliko možnosti za premikanje, je dobro če se že prej natančno prepričamo, kam moramo priti, da se bomo živali najbolj in najlažje približali. Še bolje je še žival počakamo na takšnem mestu, kjer se nam žival na svoji dnevni poti sama približa, potem ko se je naša motnja v gozdu že porazgubila in se je v gozd vrnil normalen nemir.

Živali nas s svojimi čutili, predvsem vohom in sluhom, znatno prekašajo. Zato v primerjavi z njimi nimamo nobene možnosti, da bi jih presenetili. Edina lastnost ki nam je v prid je sposobnost razmišljanja. Človek si je razvil razum predvsem zato, ker je bil skozi celoten razvoj tudi lovec. Za lovca pa sta značilni sposobnosti predvidevanja in iznajdljivosti, ki lahko premostita pomanjkljivosti v zaznavnosti čutil in gibčnosti. Lovec je sposoben predvideti ravnanje živali in jo presenetiti tam kjer ga ta ne pričakuje. To je njegova edina prednost. Za uspešno sledenje torej še najbolj potrebujemo sposobnosti, ki smo jih razvili skozi tisočletja razvoja.

Nekaj pravil za učenje sledenja

Nekatere živalske stopinje so si med seboj precej podobne, zopet druge pa so si močno različne. Tudi živali so si tako kot rastline med seboj v različnem sorodstvu in zato imajo sledi tistih živali ki so si v bližnjem sorodstvu podobne značilnosti. Značilnosti njihovih stopinj si lažje zapomnimo, če se jih ne učimo vsako posebej ampak jih spoznavamo po skupnih značilnostih sorodstva. Tako lahko stopinje sesalcev v grobem razdelimo na tri skupine: podplatarje, prstarje in kopitarje. Podplatarji (človek, medved, kune ...) hodijo s celim stopalom in zato pri njih opazujemo jasen odtis pete in petih prstov. Medved ima zelo podobno sled človeku, le da ima razločno opazne kremplje. Kune imajo podobno sled kot psi, le da imajo opazen še peti prst, pri nekaterih pa zelo izrazite kremplje (na primer pri jazbecu). Prstarji (psi in mačke) hodijo le s sprednjim delom stopala, to je s štirimi prsti in sprednjim delom podplata. Zato se peta in palec ne vidita, marsikdaj pa sta tudi zakrnela. Mačke se od psov ločijo po bolj pahljačasto razporejenih blazinicah prstov brez odtisov krempljev, ki jih med hojo skrivajo pod kožo. Psi (volk, šakal, lisica domači pes ...) imajo bolj podolgovato stopinjo z dvema prstoma spredaj in dvema nekoliko zadaj ob strani. Kopitarji hodijo le s konicami srednjih dveh prstov (sodoprsti), pri katerih so nohti ali kremplji preobraženi v parklje. Stranska prsta (parklja) sta vidna pri nekaterih kot sta jelenjad in divje svinje, vendar pa imajo svinje bolj navzven štrleča zadnja parklja, pri jelenjadi pa so bolj v vrsti s sprednjimi parklji. V globljem snegu se vidijo zadnja parklja tudi pri srnjadi, le da so tam umaknjena nekoliko nazaj. Treba se je tudi zavedati, da se vse podrobnosti ne vidijo na vsaki stopinji in da lahko na primer odtis zadnjih parkljev tudi manjka. Pogosto živali zabrišejo jasno stopinjo s tem ko stopijo še enkrat vanjo z zadnjo nogo in jo s tem deformirajo. Ko enkrat razpoznamo osnovne razlike med stopinjami posameznih skupin živali, se lahko začnemo učiti razlik med posameznimi vrstami. Na primer po razmerju med debelino in dolžino posameznega parklja ali pa po razporeditvi med posameznimi parklji, kakor je bilo opisano na primeru jelenjadi in divjih svinj. Posebnost je zajec, ki ga spoznamo prav po podolgovatih stopinjah zadnjih nog, ki jih postavi pred prve, ki so na prvi pogled podobne pasjim. Posebnost sta tudi vidra in pižmovka, ki imata med prsti plavalno kožico kot vodne ptice.

	Na levi je stopinja domače mačke v plitvem snegu. Lepo se vidijo štirje prsti brez krempljev, ki so med hojo varno spravljeni pod kožo in sprednja blazinica stopala. Peta in morebitni peti prst se pri prstarjih ne vidita. Vendar pa je sled bolj podolgovata kot bi smela biti. prstne blazinice so bolj podolgovate, v resnici pa bi morale biti okrogle. Vzrok za to je v hoji mačke, ki z zadnjo nogo stopi v stopinjo prve noge. Ker pa je pri tem stopila z zadnjo nogo nekoliko naprej od sprednje, je pri tem nekoliko podaljšala odtis.
	Še ena stopinja domače mačke v podobnih pogojih kot prejšnji posnetek. Lepo se vidi odtis vseh blazinic in tudi s krznom poraščenega dela stopala okoli njih. Problem je v tem, da ima ta mačka 5 prstov. Ali je to pri mačkah pogosto? Je, če z zadnjo nogo stopi v sled prve noge nekoliko bočno zamaknjeno. Eden od stranskih prstov (5. prst) je še odtis sprednje noge, ki ga mačka s stopinjo zadnje noge ni prekrila.  Stopinja je tako nenormalno široka v primerjavi z zgornjo, ki je podolgovata. In vendar je lahko to stopinja iste živali. Obe fotografiji sta bili posneti v senci, saj se preveč svetlobe poslabša opaznost podrobnosti na sledovih. Zraven fotografije je tudi merilo v kontrastni barvi, ki omogoča primerjavo velikosti z drugimi sledovi. Več o pripomočkih za beleženje sledov si preberite v zadnjem poglavju na tej strani.
	Stopinja leve in desne sprednje šapice domače mačke v plitvem snegu. Mačka je najprej stopila v sneg nato pa se je premislila in se umaknila. Če bi šla naprej, bi zanesljivo z zadnjimi šapami stopila v prednje stopinje in jih preoblikovala. Zato so takšne idealne stopinje, kot jih najpogosteje vidimo v knjigah, zelo redke ali celo nenavadne.
	Precej velik divji prašič je običajno samotar in se običajno sprehaja po gozdu nekoliko oddaljen od ostalega tropa, vendar še vedno na slišni razdalji, da jih ima pod kontrolo kaj se v njegovem tropu dogaja. Zato vidimo samo sled ene živali in ne celega tropa. Njegovo sled spoznamo po nenavadno velikih stopinjah, že v nizkem snegu pa lahko opazujemo kako vleče noge za sabo. Pri tem podobno kot domača mačka na prejšnji fotografiji stopa v sled sprednje noge. Na fotografiji so vidni sledovi vlečenja nog. Tretji znak velikosti živali pa je dolžina koraka. Pri tej živali je razmik med dvema stopinjama dolg okoli pol metra, kar pomeni da je z isto nogo napravil korak daljši od enega metra.
	Na levi fotografiji je posneta stopinja zgornjega vepra. Ker je bila posneta v mrzlem vremenu, ko je bil sneg še sipek, se je ta že med korakanjem živali vsul v sprednji del stopinje in jo tako zabrisal. Kljub temu pa sta lepo vidna oba zadnja (stranska) parklja, ki oblikujeta najširši del stopinje. Najdete jih na spodnji strani fotografije, medtem ko je sprednji del stopinje na zgornjem strani fotografije. Zanimivo je to, da merjasec tudi v snegu hodi po svojih poletnih stečinah, ki jih na vsakih nekaj 10 metrov markira z drgnjenjem ob debla dreves. Čeprav se pozimi ne drgne obnje pa vseeno hodi mimo njih, kot bi preverjal ali njegovemu tropu ne grozi kakšen vsiljivec. Prav takšna nerazločna stopinja, kot je prikazana na levi fotografiji (in zgornjih fotografijah), je običajna v naravi. V naravi redko najdemo takšne stopinje kot so prikazane v knjigah. Zato je potrebno sledove spoznavati v gozdu.
	Še ena malo bolj razločna stopinja nekoliko manjšega merjasca od prejšnje slike, ki je bila posneta v južnem snegu. Čeprav tudi ta ni ravno za objavo v knjigi, pa je še relativno dobro ohranjena, če jo primerjam z drugimi stopinjami iste živali.  Tudi pri tej stopinji je sprednji del nekoliko zakrit s snegom, ki se je že pri dviganju noge usul na stopinjo. Veliko bolje pa sta opazna oba stranska (zadnja) parklja, ki oblikujeta najširši del stopinje.

Razen po obliki stopinj, ki pa so lahko tudi precej varljive, lahko živali ločimo med seboj tudi po dolžini koraka in načinu hoje. Jelenjad in divje svinje na primer imajo zelo podobno stopinjo, vendar pa se zelo razlikujejo v dolžini koraka. Medtem ko imajo divje svinje kratke noge in kratek korak, pa je korak jelenjadi kar dvakrat daljši. V komaj 30 cm debelem snegu puščajo svinje za seboj tudi sled trebuha in celotnih nog, ki jih vlečejo skozi sneg (posebej veliki samci radi vlečejo noge tudi skozi tanek sneg). Lisica in velika kuna imata lahko podobno veliko sled (kuna ima 5 prstov) vendar pa lisica koraka kot pes, kuna pa sonožno skaklja (s prednjima in zadnjima nogama skupaj).

Mnogi mislijo, da sledimo tako, da gremo za stopinjami divjadi dovolj daleč in na koncu poti »najdemo« žival, ki jih je povzročila. Na takšen način se sledi samo ustreljene (smrtno ranjene) živali, sicer pa ta način sledenja ni uporaben. Še preden pridemo do žive živali, nas ta začuti in se nam začne umikati ali bežati. Pri tem ravna drugače od svoje vsakodnevne rutine in nas skuša zavesti na drug teren ali nas obiti. To pa ni naš cilj. Če hočemo spoznati dnevno rutino živali moramo slediti žival tako da ugotovimo kaj je delala, ko jo nič ni plašilo. Zato sledimo nazaj po njeni sledi in gledamo kje je bila in kaj je delala, ko se je držala svoje dnevne rutine.

Pogosto živali tudi ne moremo neprekinjeno slediti, saj se sledovi marsikje prekinejo (na primer ko mačka ali kuna zleze na drevo) ali postanejo tako slabo vidni, da bi z njimi zgubili preveč časa, če bi jih hoteli odkriti. Za takšno neprekinjeno sledenje tudi ni potrebe. Če odkrijemo na eni strani ležišča in na drugi strani območje prehranjevanja, smo lahko prepričani, da stečine med njima uporablja ena ali več živali iz istega tropa. Bolj shojene stečine uporabljajo pogosteje ali pa jih uporablja istočasno večje število živali. Tudi ni nujno, da stečino uporablja samo ena vrsta živali. Pogosto sem na gozdnih poteh odkril približno enako stare sledove različnih kopitarjev in zveri. Nekoč sem opazoval zajca in srno, kako sta se pasla »skupaj« le kakšne 2 ali 3 metre narazen. Tudi na krmiščih se različne vrste živali srečujejo, hranijo in počivajo v neposredni bližini.

Če hočemo spoznati življenjsko rutino živali, moramo te slediti vse leto. Včasih najdemo veliko sledov na nekem mestu, ko pa pridemo na isto mesto kakšen mesec kasneje pa ne najdemo nobenega več. Na primer: Svinje se v poletnem času rade kalužajo. Najprej si privoščijo blatno kopel, nato pa se še zdrgnejo ob posameznih deblih. Ko pride jesen se ta rutina konča in čez zimo ob teh lužah skoraj ne najdemo nobenih sledov. Podobno je tudi z drugimi živalmi.  V različnih delih leta se prestavljajo po gozdu glede na vire prehranjevanja, vremenske razmere in motnje v gozdu, ki jih povzročamo ljudje. Zato pa lovci postavljajo dobro založena krmišča, da živali obdržijo v svojem lovišču, saj živali nerade iščejo hrano daleč naokoli, če pa imajo pred nosom pogrnjeno mizo.

Posebno zanimive sledi so tudi iztrebki in izbljuvki živali. V njih se včasih najdejo ostanki hrane, ki nam povedo kaj je bil tistem času prehranski vir. Tako lahko na primer v izbljuvkih sove najdemo koščice in dlako polhov. Bolj mehko blato je lahko posledica uživanja sveže zelenjave, bolj suho blato pa že posušenih rastlin in krmil. Pri opazovanju teh stvari se moramo zavedati, da se z živalskim blatom lahko prenašajo (tudi z inhalacijo) številne človeku nevarne bolezni in zajedavci. Zato iztrebke in izbljuvke ne prijemamo z roko ampak jih razdrobimo s palico ali dvema in opazujemo iz varne razdalje.

Živali je lažje zasledovati v bolj razgibanem terenu in v goščavi kot pa v kakšnem ravninskem parkovnem gozdu. Živali se gibljejo skozi gozd počasi in previdno – energijsko ekonomično. Svojo energijo in moč varčujejo za hiter pobeg pred nevarnostjo. Zato se ogibajo vsem oviram in izbirajo najlažje poti, ki jih pripeljejo čez težaven teren. Število stečin je na težavnem terenu zato manjše, tiste ki so pa so bolje uhojene in razpoznavne tudi za začetnike.

Živalske sledi lažje opazimo na mehkem terenu, v pesku, v blatu ali snegu. Prav tako lepo, čeprav ne tako razločno, so opazne v travi ki je pomečkana in v goščavi kjer nastanejo vrzeli zaradi prehajanja živali. Težje jih razpoznamo na skalnatem ali gruščnatem svetu, čeprav se tudi tam vidijo lepo uhojene stečine. Sledovi so lažje opazni, če jih gledamo proti svetlobi. Če svetloba pada pod ostrim kotom nizko nad površjem, ustvarja razločne sence, ki nam pomagajo pri odkrivanju sledov. Kadar je Sonce visoko, se sledovi težko opazijo. Takrat sledove vidimo bolje, če s svojim telesom zasenčimo direktno sončno svetlobo in opazujemo sled v senci.

Sledovi iste vrste živali se med seboj lahko zelo razlikujejo. Odrasel jelen ima že po velikosti precej različne odtise stopinj od košute ali teleta. Razlike med posameznimi pasmami domačih psov so lahko precej večje kot razlike med odtisom domačega psa, volka, šakala in lisice.  Prav tako se razlikujejo tudi dolžine korakov. Žival običajno hodi počasi, včasih pa tudi teče ali skoči. Takrat se njeni sledovi bistveno razlikujejo od prejšnjih: močnejši odriv zapusti drugačno sled v kateri so pogosto vidni tudi odtisi prstov ki jih pri normalni hoji ni videti, spremeni se tudi način hoje na primer od korakanja k sonožnem skakanju in ne nazadnje tudi razmik med sledovi. Tudi čas in vremenski pojavi zelo spremenijo sledove. Rahel dež ali taljenje snega lahko sčasoma povsem zabriše sledove, v prvi fazi sprememb pa jih običajno poveča. Tako lahko odjuga spremeni stopinjo lanščaka v snegu v odtis mogočnega vepra.

Idealni pogoji za učenje sledenja so 2 ali 3 dni po sneženju, po komaj 5 do 10 cm debelem rahlo južnem snegu. Med samim sneženjem in takoj po njem se živali nerade premikajo po gozdu. Prehranski viri so prekriti, osamljeni sveži sledovi pa lahko privabijo plenilce. Zato se živali v takšnem vremenu držijo svojih počivališč in varčujejo z energijo. Kakšen dan kasneje, ko jih začne priganjati tudi lakota, pa so že vse v polnem pogonu. Takrat vidimo dosti svežih razločnih sledov iz katerih se lahko marsikaj naučimo. Rahlo južen sneg najbolje ohrani odtise stopinj, najslabši pa je pršič, ki sproti zasiplje odtise. Tudi skorjast srež ni kaj prida, saj je na površini pomrznjen, spodaj pa je zrnat. V debelem snegu težko sledimo, pa tudi sledovi so pregloboko, da bi jih lahko podrobneje opazovali. Tudi veter rad nagaja, saj siplje sneg iz dreves v stečine in jih zakriva. V toplejšem delu leta pa so najboljši pogoji za razpoznavanje sledov na blatnih poteh in ob kalužah.

Sledenje živali je najbolje začeti pri prehranskem viru in slediti proti njenemu počivališču. Vprašati se je potrebno, kaj v posameznem letnem času najbolj privlači živali kot prehranski vir. Pozimi, ko vsega primanjkuje, je to gotovo dobro založeno krmišče. Poleti, ko je zelene paše povsod dovolj, pa je takšen vir težje odkriti. V jeseni, v času prve zmrzali, so takšni prehranski viri pod odraslimi bukvami iz katerih pada žir, hrasti iz katerih pada želod, kostanji, v zapuščenih sadovnjakih pa tudi jabolka. Prehranski vir so tudi sveže razkopani robovi travnikov, »krmne« njive in še posebej takšne pri katerih so ravnokar pobrali pridelke, vendar pa je na njih ostalo še precej ostankov pridelkov ki so se pri spravilu poškodovali in raztresli. Prehranski vir so lahko tudi raztreseni odpadki in kompostni kupi. Če smo v nekem območju opazovali večje število živali, si je dobro to zapisati, saj bodo živali ob letu znova obiskale prehranski vir v tem okolišu. Če pa živali po določenem času ne opazimo več, ali pa so jih zamenjale druge, se je očitno spremenil tudi njihov prehranski vir in so se prestavile v drugi del gozda.

Kadar nismo prepričani o prehranskem viru lahko sledimo živali tudi z druge strani. Goščave so prav sigurno počivališča živali, še posebej če smo se prepričali da vanje vodijo številne stečine. Če se že precej pred večerom pritajimo v bližini teh počivališč in iz primerne razdalje z daljnogledom v mraku  opazujemo dogajanje, bomo lahko videli živali ko se bodo začele premikati od počivališč proti prehranskemu viru. Seveda moramo pri tem še prav posebej paziti na veter, ki se prav zvečer rad obrne od dnevnega dviganja zraka po pobočju navzgor v spuščajoč nočni veter po pobočju navzdol. Včasih pa so živali preprosto site ali pa se zaradi kakšnega drugega razloga nočejo premakniti iz počivališč preden ne nastopi popolna tema. Takrat nam ne preostane nič drugega, kot da gremo na počivališče. Izbrati si moramo smer proti vetru, da nas živali ne zavohajo. Počivališču se je dobro približati po nasprotnem pobočju. Recimo da živali počivajo na prisojnem pobočju tik pod slemenom hriba, po prisojnem pobočju navzgor pa se dviga topel dnevni zrak. Počivališču se približamo po osojnem pobočju, kjer se zrak spušča, slišnost naših stopinj pa je zaradi vetra in hriba za živali precej zmanjšana. Zadnjih 100 m (ali nekaj takega) se približamo izjemno previdno in počasi.   Hitrost premikanja je na primer 1 korak na minuto, med premikanjem pa z daljnogledom neprestano opazujemo podrobnosti v smeri gibanja. Če je pred nami goščava, moramo najprej 10 ali 15 minut pozorno opazovati z daljnogledom vsak grm ali podrobnost, ki jo lahko opazimo skozi veje dreves na oddaljenosti 40 m in več, preden se sploh začnemo približevati goščavi. Ne pričakujte da boste opazili celo žival ki se mirno pase. Tisto kar morate opaziti bo morda le premik ušesa živali, ki leži nevidna za grmom ali travo, ven pa gleda le njeno uho, ki registrira vsak šum. Če bo žival ujela sumljiv šum bo vstala in se prepričala kaj bi to lahko bilo. Za kakšen trenutek jo boste lahko videli v njenem začudenju ko vas bo zagledala. In če ta žival ni ravno kakšen star merjasec ki si rad vzame čas in nesramno predrzno opazuje vsiljivca preden počasi odkoraka, boste videli podiranje svetovnega rekorda v šprintu.

Pripomočki za spoznavanje in dokumentacijo sledov

Najboljši pripomoček za učenje sledenja je dober teren, na katerem puščajo živali pogoste in jasne sledove. To je običajno okoli krmišč in okoli luž za kalužanje. Če sledove kombiniramo še z opazovanjem od daleč, s prostimi očmi ali z daljnogledom, in se še na ta način prepričamo katere živali so zapustile kakšno sled, bomo v spoznavanju sledov kar hitro napredovali.

Na drugo mesto bi dal pribor za dokumentacijo sledov. Beležnica, svinčnik, radirka, meter so pripomočki za merjenje in risanje sledov. Ta način je preverjeno dober, saj med risanjem opazimo številne podrobnosti, ki jih s fotografiranjem največkrat ne zmoremo posneti. Vendar pa smo ljudje precej nevešči risanja in naše risbe pogosto niso ravno takšne kakovosti, da bi jih lahko uporabili za določanje sledov. Vaja dela mojstra. Zato se tudi sam pogosteje poslužujem digitalnega fotoaparata in posnamem sled skupaj z merilom. Pri tem posnamem isto sled pod različnimi koti in z različno oddaljenostjo. Paziti je treba tudi na vpad svetlobe in na senco. Pogosto šele doma ugotovim, da so posnetki večinoma neuporabni in da mi je le redko kateri uspel do te mere, da si z njim lahko pomagam. Za karkoli se že odločite, dokumentacija sledov je nujna za kasnejše določanje. Tu velja staro neštetokrat preizkušeno pravilo: Izkušeni si zapišejo (dokumentirajo), neizkušeni pa mislijo da si bodo kar zapomnili.

Skoraj nikoli s seboj v gozd ne nosim knjig. So težke za prenašanje, pa še zamažejo, strgajo ali zmočijo se lahko. Zraven tega pa nobena knjiga sama zase ni tako popolna, da bi mi odgovorila na vsa vprašanja, ki si jih zastavljam. Rajši doma primerjam posnetke z informacijami v različnih knjigah in na spletu in se tako še najbolj približam pravemu odgovoru.