S54Q

Ribolov z minimalnim priborom

Skozi nekatere naše gozdove tečejo reke, ponekod pa segajo gozdovi do stalnih ali občasnih (presihajočih) jezer, kjer je ena od možnosti pridobivanja hrane tudi ribolov. Na tej strani nameravam opisati način ribolova, ki se mi zdi glede količine pribora najbolj ekonomičen za prenašanje in učinkovitost ribolova.

V mnogih knjigah in etnografskih zbirkah se lahko poučimo, da so naši predniki nekoč lovili ribe, rake in žabe na mnogo različnih in svojevrstnih načinov. Nekaj takšnih ribolovnih posebnosti je: ribolov z golimi rokami, ribolov v koše in vrše, ribolov v zanke, ribolov z batom in sekiro pod ledom, ribolov z ostmi, saki in mrežami, ribolov s preusmerjanjem tokov in izsuševanjem struge …  Žal so vsi ti načini lova danes prepovedani, mnogi med njimi pa so tudi nepraktični za prenašanje, saj so saki, koši, vrše in drug podoben pribor precej obsežni. Ribolov na roke je vsekakor zanimiv za preizkušanje svojih spretnosti, ni pa praktičen saj se ribič pri tem početju zmoči. Razen v poletni vročini takšen ribolov zato ne pride v poštev.

Sedanja zakonodaja omogoča le ribolov s trnki, kar pa nas nič ne omejuje pri naši uspešnosti ribolova. Prav ribolov s trnki je namreč najbolj učinkovit in ekonomičen za prenašanje. Seveda ne mislim pri tem na specializirane športne ribiče, ki pripeljejo z avtomobilom na obrežje za poln prtljažnik pribora in več veder vabe, s katero bi lahko nahranil več 10 kg rib. V mislih imam pribor, ki ga lahko zlahka prenašamo v hlačnem žepu.

Kakšne ribe se sploh splača loviti?

Kadar ribe lovimo za hrano (ne za trofeje) si ne želimo porabiti več ur ali kar cel dan ribolova za morebitni ulov ene velike (trofejne) ribe. Dosti lažje in racionalneje je ujeti 1 kg drobnih rib, kot pa eno ribo enake teže. Zraven tega pa pri večjih, močnejših in zobatih ribah vedno obstaja nevarnost, da nam utrga vrvico in pobegne s trnkom. Zato rajši računajte na klene kot pa na velike krape, rajši na ostriže kot na ščuke, dobro se obnesejo tudi babuške, rdečeperke, rdečeoke in podobno velike ribe. Zato za hrano lovimo predvsem manjše ribe do okoli 25 cm dolžine, čeprav se lahko občasno ujame tudi kakšna večja riba, celo do 1 kg teže. Osebno nerad lovim prav drobne ribe v velikosti zelenik, saj je z njimi precej dela s čiščenjem, imajo pa takšne ribe veliko drobnih kosti in s tem odpadka. Najboljše so ribe dolge od 20 do 25 cm. Dve ali tri takšne pa imate že kar dobro porcijo. Ko boste enkrat ulovili ribo, jo čim prej oluskajte ter iztrebite drobovino in izrežite škrge. Ta dva dela sta razsadnik bakterij, te pa lahko v najkrajšem času pokvarijo meso in riba bo dobila neprijeten vonj. Tako bo ulovljena riba dlje časa počakala na pripravo. Ko se koža posuši je tudi luske težko ločiti od kože. Pri ostrižih pa je najlažje kar sleči kožo skupaj z luskami.

Mesto ribolova

Izbira mesta za ribolov je pri ribolovu najpomembnejša odločitev: »Ni dobro loviti rib tam kjer rib ni«. Ribe za svoje življenje potrebujejo vsaj dve stvari: skrivališče in hrano (tako kot tudi druge gozdne živali in človek). Zato je logično, da niso enakomerno razporejene po vsej vodni površini, ampak se zadržujejo le na določenih mestih, ki jim to omogočajo. V rekah se najrajši zadržujejo v tolmunih (v globoki vodi) pod brzicami, v zatokih in pod koreninami dreves, ki jih reka spodkopava; skratka povsod tam kjer se rečni tok umiri in podvodna konfiguracija omogoča skrivališče. Žal so to tudi nerodna območja za ribolov, saj nam riba lahko odnese vabo v skrivališče in se z vrvico zaplete okoli panjev, korenin in vej. Kaj nam potem pomaga riba na trnku, če pa je ne moremo dobiti iz vode in moramo pretrgati vrvico. Na jezerih in v mrtvicah so takšna mesta izven močno zaraščenih obrežij, kjer se lahko ribe skrijejo med trstičje in pod drugo plavajočo vodno rastlinje.

Včasih se lahko prepričamo o prisotnosti rib če splezamo na drevo ali iz dvignjenega obrežja skriti med rastlinstvom več kot 15 minut popolnoma na miru opazujemo pod vodno gladino. Takrat lahko opazimo ribe, ki se dvignejo do vodne gladine in poberejo kakšno mušico ali drugo hrano ki plava na vodi. Še dodatno jih lahko k temu spodbudimo s plavajočo hrano, ki jo natrosimo na vodno gladino. S premikanjem ribe le splašimo, potem pa moramo zopet več minut čakati, da ribe izgubijo strah in pridejo nazaj.

Metoda ribolova

Metoda ribolova je zelo podobna drugim oblikam športnega ribolova. Vabo nastavimo na pravo mesto, kjer bi morale prijemati ribe in čakamo na prijem. V bistvu ne rabimo niti čakati. Vabo pustimo tam in gremo po svojih delih, nato pa pridemo čez slabo uro nazaj in preverimo kaj se je zgodilo z nastavljeno vabo. Če se je ujela dobra riba je to najboljši znak da je mesto ribolova pravo. Nataknemo novo vabo in ponovimo postopek. Enako lahko naredimo če je nekaj pojedlo vabo, vendar se ni nič ujelo. Če je vaba še na trnku, mesto ribolova gotovo ni najboljše. V takem primeru prestavimo pribor na novo ugodnejše mesto in poskusimo znova. Skoraj povsod lahko lovimo z dvema priboroma (pozanimajte se glede omejitev ribolova), kar nam omogoča istočasen lov na dveh obetavnih mestih, ki pa naj bosta med seboj oddaljena več 10 m.

Na položnem obrežju stoječe vode ne potrebujemo kakšne uteži. Vabo nataknemo na trnek, ki je privezan na okoli 8 m dolgo vrvico privezano na grm na obrežju in vržemo čim dlje od obrežja na mesto kjer bi se lahko zadrževale ribe. Če obstaja nevarnost, da nam riba z vabo ubeži v goščavo in se tam zaplete v rastlinje, imamo dve možnosti. Prva je ta da bredemo do ribe in jo »rešimo«. Druga je ta, da krajšo vrvico privežemo na konico dolge palice, ki jo zagozdimo med grmovje ali zabodemo breg. Ta nam bo omogočila, da riba ne bo mogla odvleči vabe v goščavo, kasneje pa jo bomo s pomočjo palice lahko vlekli preč od goščave do obrežja.

Na višjih obrežjih z nekoliko občutnejšim tokom pribor prilagodimo na naslednji način. Krajšo vrvico s trnkom in vabo privežemo okoli 45 cm (komolec) nad ošiljenim vrhom najmanj 4 m dolge palice. Palico z ošiljenim vrhom zabodemo v peščeno ali glinasto dno in s tem preprečimo pretirano premikanje vabe in ulova proti goščavi. Drugi konec palice lahko naslonimo na breg reke.

Tam kjer je dno trdo ali preveč globoko si lahko pomagamo s kamnom. Čim večji kamen damo v nogavico in to zavežemo na okoli 8 m dolgo debelejšo vrvico. Drugi konec privežemo na grm na bregu. Na tej vrvici tik nad nogavico naredimo zanko na katero pritrdimo okoli meter dolgo vrvico s trnkom in vabo. Kamen je samo velika utež, ki bo manjšim ribam preprečila, da bi pribor odvlekle v podvodno goščavo.

Minimalni ribolovni pribor

Za minimalni pribor štejem: vabo, trnek in vrvico. Čeprav se da tudi te stvari za silo izdelati v naravi, pa je dosti lažje in uspešneje, če te stvari v začetku prinesemo s seboj in se naučimo najprej osnov ribolova. Ko enkrat te obvladamo (ujamemo nekaj rib) pa se lahko začnemo poigravati z improviziranimi komponentami pribora, ki jih izdelujemo v naravi.

	Trnki št. 8 ali št. 6 (št. 6 je večja od št. 8). S seboj vzamemo le ostre trnke, ki se brez pritiska zlahka zabodejo v noht. Trnki ki drsijo po nohtu niso dovolj ostri. Z majhnim koščkom brusnega papirja jih lahko nabrusimo, vendar pa se danes v naših trgovinah dobijo že prav ostri trnki. Lovimo z enim samim trnkom na vsakem priboru, ostali trnki pa so za rezervo. Trnke prenašamo v mali plastični posodici ali plastičnem etuiju v katerem smo jih kupili, da se ne »ulovimo« sami ali da jih ne izgubimo.
	Ribiška monofilamentna vrvica debeline 0,25 mm ali 0,30 mm. Za en pribor potrebujemo kos vrvice dolžine okoli 1 m. Ker lovimo največ z dvema priboroma, potrebujemo le dva takšna kosa vrvice, rezervno vrvico pa shranimo zvito v svitek in prenašamo v mali 0,5 kg  plastični vrečki skupaj s trnki. Takšnemu kratkemu kosu vrvice s trnkom in vabo pravimo tudi predvrvica, da jo ločimo od daljše vrvice ki jo med ribolovom držimo v rokah ali privežemo na palico.
	Za vsak pribor rabimo še 1 mm debelo konopljeno ali plastično vrvico dolžine 0,5 m za privezovanje na palico. Vrvici na sredini naredimo nedrsečo zanko skozi katero lahko vtaknem  dva prsta, s prostima krakoma vrvice pa to zanko privežemo v zarezano brazdo na palici. Če nameravamo uporabljali takšno vrvico za spuščanje pribora v vodo pa potrebujemo za vsak pribor okoli 8 m dolg kos takšne vrvice. Tudi to zvežemo skupaj v klobčič in prenašamo v isti plastični vrečki skupaj s prej opisano predvrvico in trnki.
	Za ribolov potrebujemo še eno plastično vrečko prostornine 1 kg, za zbiranje in prenašanje vabe.
	Nož niti ne štejem med ribiški pribor, saj ga nosimo v naravo vedno s seboj, tudi ko ne gremo lovit ribe. Z njim si lahko odrežemo dovolj dolgo (čez 4 m), togo in ne preveč zvito vrbovo palico, ki jih v grmovju na obrežjih ne manjka. Prav tako pa imate s seboj kakšne nogavice, ki jih ravno ne potrebujete (nosite).

Pribor zvežemo skupaj na naslednji način. Trnek zavežemo na tanko monofilamentno ribiško vrvico, ki jo imenujemo predvrvica. Ta je za ribe skoraj nevidna oziroma se jim zdi manj nevarna kot debelejša vrvica. Na drugem koncu predvrvice zavežemo nedrsečo zanko, v katero lahko vtaknemo dva prsta. To zanko spnemo z enako zanko na tanki vrvici poljubne dolžine. Spnemo jo tako, da povlečemo zanko skozi zanko in skozi prvo zanko vtaknemo še konec vrvice s trnkom – temu pravim spenjanje zanko skozi zanko.

Vaba in privaba

Vaba je ribja hrana, ki jo nataknemo na trnek in vabi ribe da jo pogoltnejo skupaj s trnkom ter se na ta način ujamejo. Izbor vab je še najbolj odvisen od trenutne ponudbe v naravi. To so lahko ličinke podlubnikov, muhe, kobilice, lahko pa tudi razni plodovi. Kadar ribe rade prijemajo, lahko preizkušamo različne vrste vab in se pri tem učimo kaj deluje in kaj ne. Kadar pa nameravamo tudi kaj ujeti je bolje da uporabimo najboljšo dostopno vabo, od katere ribe ne bodo odplavale tudi če so site. To je v vsakem primeru živa vaba. Za mnoge sladkovodne ribe so to deževniki.

Deževniki so odlična vaba, ki je skoraj povsod lahko dostopna. Deževniki živijo zakopani v zemlji, vendar pa niso povsod enakomerno porazdeljeni, tako da bi nanje težko naleteli kar z naključnim izkopavanjem. Pravzaprav odsvetujem, da bi deževnike za vabo nabirali s kopanjem. Pri takšnem rovarjenju naredimo kar nekaj škode na tleh, pri tam pa tudi poškodujemo nabrane deževnike, ki potem hitro poginejo in so takšni dokaj neprivlačna vaba. Deževniki za vabo morajo biti živi in nepoškodovani, dokler jih ne zabodemo na trnek. Že čez dan poiščemo pod grmi in drevesi (radi imajo senčne kraje) prostorčke, kjer so tla preluknjana, nad luknjami pa se vzpenjajo kupčki deževnikovih iztrebkov. Na ta način poiščemo njihova bivališča. Ko se stemni (deževniki so občutljivi na svetlobo) pridejo na površje, kjer se iztrebljajo in parijo. Takrat jih lahko že s skromno čelno svetilko ali baklo odkrijemo, kako se svetlikajo na površju. Potrebno je kar nekaj hitrosti, da jih zgrabimo, preden se v celoti zavlečejo v svoj rov in jih s previdnim vlečenjem potegnemo iz njega. Kadar je čez noč močan naliv, jim poplava zasuje rove in mnogi ne najdejo več pot vanje. Verjetno so zaradi tega dobili ime deževniki, saj jih je po močnem nalivu vse polno na površju. Takrat jih lahko nabiramo tudi po dnevni svetlobi. Deževnike shranjujemo v odprti plastični vrečki napolnjeni z mokro travo na senčnem mestu. Običajno zadostuje za enodnevni ribolov že manj kot 10 deževnikov, zato ni potrebe, da bi pobrali vse deževnike, ki jih najdete. Za naslednji ribolov jih naberemo sproti, saj v ujetništvu ne živijo dobro in se njihova kondicija hitro slabša.

Pomembna veščina je tudi kako vabo pravilno nataknemo na trnek. Vaba mora biti na trnku čim bolj živahna, to je nepoškodovana. Deževnik ima svojo glavo in rep. Glava je krajši odebeljeni del deževnika nad odebeljenim obročem. Trnek zabodemo 2-krat vzdolžno skozi glavo in pustimo odebeljeni obroč in celoten dolgi rep deževnika da nepoškodovano visita proč od trnka. Glava je namreč najbolj odporen del deževnika, ki lahko živi tudi brez repa, ne pa obratno. Pogosto bo deževnik živ in živahen tudi še po eni uri v vodi. Ko priplava riba do deževnika, ga začne jesti pri repu in deževniku to ni všeč. Zato se zvija in trga. Vendar riba ne odneha, dokler je še kaj za pojesti in to je glava na trnku. Ko riba enako neprevidno kot je prej nekaznovano požrla deževnikov rep pogoltne tudi glavo s trnkom in hoče odplavati proč, se vrvica sunkovito napne in zabode trnek ribi v usta. Zalust trnka preprečuje da bi riba lahko trnek z jezikom izdrla iz žrela. Riba je tako prisiljena počakati ribiča, da jo »reši« trnka.

Razen vabe se pogosto dobro obnese tudi privaba. To so razni koščki hrane in tudi koščki same vabe, ki so premajhni da bi nahranili ribe (zato jih pred tem razrežemo na res drobne koščke), vendar pa v vodi širijo vonjave ki pritegnejo ribe k vabi. Seveda mora biti vir privabe čim bližje nastavljeni vabi, sicer spelje ribe celo preč od vabe. Privabo zato pomešamo s peskom, ki ga nato v kepah mečemo v vodo. Ob udarcu v vodo se kepa peska razpusti, vendar s privabo odišavljena zrnca peska kar hitro potonejo na dno okoli vabe, vodni tok pa vonjave odnaša po reki navzdol ter privablja ribe k vabi. Športni ribiči včasih uporabljajo posebne hranilnike za privabo, ki jih pritrdijo na ribiško vrvico v bližini vabe. V močnejšem toku je to nujno. V takšnih primerih lahko uporabimo kos ženske najlon nogavice in jo uporabimo kot mrežasto vrečko za privabo. V njej je dovolj prostora tudi za kakšen prodnik, ki ga na ta način uporabimo kot utež.

	Nočni posnetek deževnikov z bliskavico, ko ležijo z glavami izven svojih rovov. Na spodnjem delu fotografije se ravnokar dva parita. Pri tem se približata s svojima odebeljenima obročkoma in ... Deževniki niso plašni ko jih osvetlimo s šibko svetlobo ali z bliskavico, ko pa začutijo tresljaje pa se kakor blisk potegnejo nazaj  v rov. Zato jih moramo z golo roko zgrabiti pri vhodu v rov in jih z enakomernim vlečenjem počasi izvleči iz rova.
	Deževnik na trnku je precej živahna vaba. Zato je tudi ta fotografija nekoliko neostra. Vidi se tanka predvrvica s trnkom, ki je dvakrat vzdolžno zaboden v glavo deževnika. Trnek se niti ne vidi dobro saj je skrit v deževniku in tako je prav. Iz njega gleda le ost trnka z zalustjo in del stebla trnka na katerega je zavezana predvrvica. Odebeljen obroček in dolgi rep deževnika pa bingljata pod trnkom. Na fotografiji se vidi še vrh okoli 4 m dolge palice, ki se zabode v mehko dno (obeljen del palice - ni ga potrebno obeliti). Takoj za njim je v lubje zarezana brazda, v katero je zavezana tanka (nekoliko debelejša) vrvica z nedrsečo zanko, na katero se pritrdi predvrvica.
	Po kakšne dobre pol ure ribolova sem preveril vabo in na trnku je visel tale približno 25 cm dolg klen. Ta riba je ravno prave velikosti za pripravo na odprtem ognjišču. Dve ali tri takšne ribe pa imaš pravo porcijo mesa za dnevni obrok. Meni so sicer bolj okusne morske ribe, vendar pa se tudi sladkovodnih ne branim.