S54Q

Pohodniška palica ali palici

Najprej o pravi gozdovniški pohodniški palici

Po mojih izkušnjah je pohodniška palica zelo koristen ali celo nujen pripomoček za gibanje po gozdnih poteh in še bolj po brezpotjih. Človek je dvonožec, ki je zelo nestabilen ko stoji na eni nogi in če mu še ta zdrsne, kar se pogosto zgodi, pade. Padci pa so lahko nevarni za poškodbe. Te je boljše preprečiti, in to je tudi glavni namen pohodniške palice. Ta nam doda eno oporno točko, ki nas lahko obvaruje padca ali vsaj zmanjša njegove posledice. Pohodniška palica pa ima lahko še več uporabnih namenov.

Jaz na svojih izletih v naravo še vedno najrajši uporabljam leseno pohodniško palico, ki si jo vsake toliko časa odrežem v bližnjem grmu. Običajno je to ravna leskova palica, dobro palico pa se lahko izdela tudi iz javorja, rdečega drena in celo robinije (potem ko ji z nožem posnameš vse trne); uporabljal pa sem tudi še nekatere druge. Idealna dolžina palice je navadno enaka višini človeka, ki jo uporablja, debelina pa približno 2,5 cm. Debelejše od 3 cm so že pretežke za prenašanje, manj kot 2 cm debele pa niso dovolj močne in se pri zahtevnejši uporabi preveč upogibajo ali celo zlomijo. Palica mora biti tako debela in močna zato, da lahko zdrži našo celotno težo. Spodnji tanjši konec palice naj bo blago zašiljen, da ima boljši oprijem tal, zgornji debelejši konec ki ga držimo v roki pa naj bo zaobljen, da se nanj ne nabodemo ali odrgnemo ob neprevidni uporabi. Ne priporočam pa uporabo palic iz mrtvega lesa. Določene vrste lesa s sušenjem postanejo zelo krhke (na primer vrba), druge pa zelo hitro strohnijo (na primer leska in gaber). Bolje da so palice nekoliko upogljive, kot pa da so toge in se zlomijo. Palice uporabljamo brez lupljenja lubja. Lubje ščiti palice pred prehitro izsušitvijo in pokanjem lesa, pa tudi oprijem je na lubju boljši kot na zglajenem lesu. Prav tako ne priporočam lesenih palic iz žaganega lesa. Pri njih letnice ne potekajo vzdolžno s palico, zato se lahko pri obremenitvi razkoljejo in pri nerodnem padcu se napičimo prav na odlomljeno iver.

In kako se taka palica uporablja? Med hojo po ravnini se postavlja navpično ob eni ali drugi strani telesa. Pri hoji ob strmem pobočju ali spuščanju se palica zabada bočno v breg nad stojiščem, nikoli pod sebe. V primeru da zdrsnemo se s palico lahko sidramo in zaviramo drsenje, v primeru ko pa je palica pod nami se kvečjemu zapičimo nanjo, kar je najslabša uporaba palice. Pri vzpenjanju v strm breg palico zabadamo bočno od stojišča in se odrivamo proti naslednjemu stojišču ali drevesu za katerega se lahko oprimemo.

Sedaj pa še o kupljenih pohodniških palicah

Mnogi pohodniki rajši uporabljajo zložljivi pohodniški palici. V trgovinah jih prodajo več kot deset vrst, vendar pa se v praksi slabo izkažejo pri težjih in daljših obremenitvah. Zato bom v naslednjem besedilu povedal kakšne palice se splača nabaviti in kako lahko izboljšamo tiste ki ji že imamo.

Namen in prednosti uporabe palic

	Uporaba pohodniških palic razbremeni nogi za okoli 5 do 8 kg pri vsakem koraku. Teh kilogramov pa se lahko na daljših pohodih kar nabere. Pri spuščanju po strmini, ko so naši sklepi še posebej podvrženi sunkovitim obremenitvam, uporaba pohodniških palic precej zmanjša največje sunke.
	Palice omogočajo večjo stabilnost pri prenašanju tovora v nahrbtniku, ko je naše težišče višje. Zato so še posebej učinkovite pri hoji na neravnem terenu.
	V primeru zdrsa se lahko ujamemo na palice in preprečimo nevaren padec. Zdrsi so med najbolj pogostimi vzroki za poškodbe. Pogoj za to so seveda dovolj trdne palice, ki se ne sesedejo (zložijo) pod takšno sunkovito obremenitvijo.
	Pri hoji se z uporabo palic razgibava tudi zgornji del telesa in roki, ki so pri hoji brez palic manj aktivni.
	S palicami lahko odrinemo kakšne veje ali trnje, ki nam zastavljajo pot in s tem obvarujemo sebe in svoja oblačila pred poškodbami. V primeru soočenja s kakšno nevarno živaljo lahko palici uporabimo tudi za obrambo.
	Tudi v taborišču jih lahko uporabimo namesto šotorskih palic.

Dolžina palic

Palice za pohodništvo naj bodo primerne dolžine, sicer ne bodo tako učinkovite kot bi lahko bile. Če jih normalno držimo v rokah in so konice palic zabodene v tla okoli 15 cm pred čevlji, morata biti oba komolca tik ob telesu ukrivljena pod kotom 90°. Pri hoji v strm hrib nekateri svetujejo krajši palici, pri spuščanju po bregu navzdol pa daljši. To se z regulacijo dolžine palic lahko prilagodi. Vendar pa takšne nianse v dolžini največkrat niso potrebne.

Zložljive ali enodelne palice

Trenutno so zelo moderne tridelne zložljive palice, ki se po uporabi zložijo in spravijo v nahrbtnik ali pa s trakovi pritrdijo zunaj nahrbtnika. To pa je tudi njihova edina prednost pred enodelnimi palicami. Velika večina tridelnih zložljivih palic se nastavi na ustrezno dolžino s posebnimi patenti, ki se pri vrtenju izbočijo in zagozdijo v želenem položaju. Ti patenti niso najboljši, saj pri večji obremenitvi (zdrsu ali sunku) zdrsijo, palica pa se pri tem skrajša. Pogosto se patenti pri tem tudi poškodujejo in kasneje nagajajo pri ponovni nastavitvi palic. Ravno tako patenti radi drsijo ko so palice mokre. V mrazu in z debelimi rokavicami je takšen patent skoraj nemogoče ponovno naravnati na ustrezno dolžino. Murphy bi rekel: »Če gre lahko kaj narobe, bo narobe tudi šlo«, in patenti za nastavitev dolžine so prav takšna stvar. Če se palica pri padcu zvije in jo nam ne uspe popolnoma zravnati, se takšne zložljive palice ne bodo dale več zložiti, čeprav bodo še vedno uporabne za hojo.

Osebno prisegam na enodelne palice ustrezne dolžine. Ne samo da so lažje od tridelnih, tudi močnejše so. In če se slučajno zvijejo še vedno ni težav pri zlaganju. V nahrbtnik jih ne moremo spraviti, sicer pa jim tam tudi ni mesto, saj jih uporabljamo za hojo. Na počivališču pa jih lahko naslonimo ali obesimo na kakšno vejo in niso napoti. Potem ko sem se naveličal težav s tridelnimi palicami, sem jih predelal v enodelne. To sem naredil zelo preprosto. Vsako palico sem prevrtal s 4 mm debelim svedrom okoli 1 do 2 cm nad spodnjim robom srednjega in zgornjega segmenta ter jih trdno spojil z dvema aluminijastima netoma 4 x 8 mm.

Ročaji palic in trakovi

Ročaji palic naj bodo udobni in naj omogočajo dober oprijem. Preverite različne palice in ugotovite kaj vam bolj ustreza. Osebno imam rajši nekoliko nabrazdan gumiran ročaj, ki je podoben smučarskim palicam.

Trakovi so običajno nastavljivi po dolžini. Naravnamo jih tako, da lahko z roko sežemo skozi zanko traku od spodaj navzgor in nato skupaj s trakovi zgrabimo za ročaj palice. V primeru če se nam palica zatakne v podlago in nam zdrsne iz prijema, so zanke trakov dovolj dolge, da nam iz njih lahko zdrsne tudi roka. Kadar pa želimo prijeti kaj drugega nam palice s trakovi še vedno obvisijo na zapestjih.

Nekatere palice imajo trakove pritrjene s plastičnimi čepki, ki se pod obremenitvijo zlomijo in trakovi se pri tem iztrgajo iz ročajev palice. Ta varnostni ukrep se mi ne zdi posrečen, saj se čepki lahko poškodujejo že pri običajnem zdrsu, ko bi morale palice služiti svojemu namenu, ne pa da odpovejo. Zato sem na svojih palicah plastične češke izbil ven in jih nadomestil z železnimi matičnimi vijaki debeline 4 mm, ki sem jim prej odrezal glavico, tako da po dimenzijah popolnoma ustrezajo plastičnim čepkom. V eno stran sem jih z žago zarezal in z izvijačem privil v odprtino, da na nobeni strani ne gledajo iz nje.

Krpljice

Nekateri pohodniki uporabljajo palice brez privitih krpljic. To so tisti mali krožnički nad konico palic, ki preprečujejo pretirano ugrezanje palic v tla. Če hodimo po sneženi podlagi, bomo kmalu ugotovili, da so palice ki se pretirano ugrezajo v sneg neuporabne. Krpljice tudi na kopni podlagi preprečujejo, da bi se palice pretirano ugreznile na primer v kakšno luknjo, se tam zagozdile in se na ta način pod vzvodom zvile ali zlomile. Krpljice za prhek sneg morajo biti nekoliko večje (na primer premera 14 cm) od običajnih za hojo po kopnem snegu (na primer 8 cm).

Včasih se krpljice pri hoji skozi podrast odvijejo in padejo dol. Ker jih nočemo izgubljati, se pred tem zavarujemo tako, da navoj premažemo z lepilom in nato nanj privijemo krpljice. Tako se ne bodo več mogle same odviti. Druga možnost je ta, da jih na mestu blizu navoja prevrtamo s svedrom debeline 3 mm. Nato skozi luknjico povlečemo vrvico in na spodnji strani zavežemo končni vozel osmico. Zgornji del vrvice nato zavežemo okoli palice nad navojem. Tako se krpljica ne bo mogla odviti do konca in izpasti iz palice.

Dve palici ali ena

Za hojo se bolje obneseta dve pohodniški palici, čeprav je že ena palica boljša kot nobena. Z eno palico se dvonožni človek spremeni v veliko bolj stabilnega trinožca. Vendar pa imamo pri hoji vedno eno od teh nog v zraku. Zato je bolje imeti dve palici, saj imamo tako vedno stik s tlemi na treh točkah. To pa omogoča dobro stabilnost. Tudi živali so večinoma štirinožne in zato dosti bolj okretne in stabilne kot ljudje.