Načini netenja ognja
Ogenj lahko zanetimo na številne načine. Danes ga običajno zanetimo z vžigalico ali s plinskim vžigalnikom. Zelo uporaben način netenja ognja je s kresanjem. Zelo atraktivno in poučno pa je netenje ognja s trenjem lesa ob les.
Lahko se vprašamo, zakaj bi v današnjem svetu nekdo sploh želel zanetiti ogenj s kresanjem ali trenjem lesa ob les, ko pa imamo toliko preprostejših načinov ki jih obvladamo? Vendar pa se vžigalice lahko zmočijo in plinski vžigalnik se lahko sprazni ali pokvari. Zato v gozd rajši vzamem kresilo, ki se ne more izrabiti v nekaj letih kresanja ali pokvariti, deluje pa tudi če je mokro. Znam pa zanetiti ogenj tudi s trenjem lesa ob les, čeprav je ta način nepraktičen za sprotno uporabo.
Gozdovnik naj s seboj v gozd vedno nosi pripomočke ki jih obvlada, ob njih pa tudi tiste ki se jih želi priučiti. Če novi pripomoček ne deluje po pričakovanjih, ima še vedno pri roki tistega ki ga obvlada.
Vžigalice in vžigalniki
Vžigalice so danes skoraj univerzalno dostopen način netenja ognja. S seboj v gozd vzamemo škatlico vžigalic, ki jo prenašamo v prozorni plastični vrečki za zmrzovanje živil. Vžigalice zaščitimo pred največjim sovražnikom vlago ali mokroto tako, da vrečko na koncu stisnemo skupaj in jo zavozlamo. Vžigalico pravilno prižgemo tako, da s palcem in kazalcem držimo za steblo vžigalice, konico sredinca pa položimo na samo glavico vžigalice, ki ji s tem nudimo oporo med kresanjem. Sredinec umaknemo v zadnjem trenutku, potem ko vžigalica zdrsi iz hrapave površine oziroma ko jo odmaknemo od nje. Vse prepogosto se namreč zgodi, da se steblo vžigalice zlomi, če glavice ne podpremo. Za trenutek vžigalico podržimo med dlanema, da se ogenj razgori in šele nato podtaknemo pod netivo, skozi katerega mora ogenj vžigalice nekaj časa plapolati, preden se vname. Pogosta napaka začetnikov pri takšnem netenju ognja je ta, da prehitro umaknejo vžigalico izpod netiva, ko se je to šele začelo dimiti. Dim še ni ogenj. Tako jim vžigalica dogori, dim pa se razkadi, ne da bi netivo zagorelo. Vžigalico je potrebno držati ves čas pod istim kosom netiva, dokler to ne zagori z večjim plamenom kot ga je imela vžigalica. Problem pri uporabi vžigalic je tudi ta, da jih skoraj ne moremo uporabiti če imamo ozeble roke.
Navaden plinski vžigalnik prenašamo po gozdu v aluminijasti ali plastični tubi od šumečih tablet ki se zapira s pokrovom. Tako ga zaščitimo pred nenamernim praznjenjem in mokroto. Plinski vžigalniki imajo to prednost, da lahko skozi prozorno okence ali skozi prozorno steno vžigalnika vedno jasno vidimo koliko goriva je še ostalo za nadaljnjo uporabo. Vendar pa problem plinskih vžigalnikov v njihovi večinoma slabi kakovosti. Plastično ohišje, ki drži kresilni kamen in kresilni kolešček, ne prenese daljšega segrevanja ki je potrebno pri netenju mokrega netiva. Prav tako je za delovanje vžigalnika potrebno stalno držati pritisnjen vzvod za dovod plina, ki je preveč zraven odprtega plamena. Zato tudi ne moremo uporabljati vžigalnika v rokavicah ali z ozeblimi rokami, kar je njihova največja pomanjkljivost. V bistvu so ti vžigalniki narejeni le za prižiganje cigaret in sveč, za kakšno bolj zahtevno netenje ognja pa je boljši gozdovniški plinski vžigalnik, kakršen je opisan spodaj.
 |
Navaden plinski vžigalnik in aluminijasta tuba s pokrovom v kateri se prenaša. Prozorno ohišje vžigalnika omogoča hitro kontrolo količine plina v vžigalniku. Slabost teh vžigalnikov je majhna vzdržljivost na toploto, zato so primerni le za kratkotrajno prižiganje. Prav tako jih ne moremo uporabljati v rokavicah ali z prezeblimi rokami. Takrat so v bistvu neuporabni. |
Bencinski vžigalnik je morda med vsemi sodobnimi sredstvi najbolj zanesljiv za prižiganje ognja v težkih razmerah. Še najbolje se obnesejo bencinski vžigalniki znamke Zippo, ki imajo zaščitni pokrovček in so precej bolj trpežni za prenašanje po gozdu. Prednost teh vžigalnikov je v tem, da so izredno zanesljivi v delovanju in jih tudi blag veter težko ugasne. Prižigamo jih lahko tudi v rokavicah (v palčnikih) in z ozeblimi rokami. Ko enkrat zagori s plamenom, ni potrebno pritiskati na dovod goriva kot pri plinskih vžigalnikih, saj ta vrsta vžigalnika gori kot sveča, dokler ne zmanjka goriva. Vžigalnik lahko držimo precej proč od plamena in se z njim približamo netivu. Kovinsko ohišje je odporno na vročino in se zato ne deformira ali raztali kot pri plastičnih vžigalnikih. Zippo vžigalnike izdelujejo v dveh velikostih: klasični in "slim" izvedbi. Suhci imajo približno 2-krat manjši plamen od klasične velikosti, zato so klasični bolj primerni za netenje ognja. Največji problem pri uporabi teh vžigalnikov je v slabi kontroli nad količino goriva v vžigalniku. Gorivo pa iz vžigalnika tudi hlapi, tako da se po nekaj tednih vžigalnik samodejno izprazni. Takšno praznjenje lahko zmanjšamo tako, da vžigalnik tesno zavijemo v plastično vrečko za zmrzovanje. Plastična vrečka bi do neke mere zaščitila vžigalnik pred mokroto (če nam pade v lužo), pred katero nima zaščite. Kljub temu je bolje, če vžigalnik ponovno napolnite z gorivom kakšen dan pred izletom. Slabost vseh vžigalnikov pa je tudi kresilni kamenček, ki se enkrat porabi in ga je potrebno nadomestiti. Nekateri shranijo rezervni kresilni kamenček kar v delu vžigalnika kjer se dotoči gorivo. Takšne vžigalnike (njihove posnemovalce), originalno gorivo, stenj in kresilne kamenčke lahko kupite po zelo različni ceni tudi v naših trgovinah. Originalno gorivo je precej drago, saj posodico s 133 ml goriva prodajajo za več kot 4 €. Precej cenejše gorivo pa dobite na bolje založenih Petrolovih črpalkah pod imenom "Tehnični (specialni) bencin", ki je sicer namenjen za čiščenje oljnih madežev in razmaščevanje. Litrska plastenka goriva je cenejša od manjše pločevinke originalnega goriva, vendar pa pri delovanju v vžigalnika ne boste opazili razlike. Kljub temu ima to gorivo precej močan in neprijeten vonj. Zato je vžigalnik bolje napolniti s posebnim bencinom za "multifuel" kuhalnike. Pri "Iglu šport" prodajajo 2,5-litrske plastenke goriva pod imenom "Primus PowerFuel" po 9 €. Na daljše potovanje lahko vzamete s seboj dodatno gorivo v manjši posodici, v kakršni se običajno prodajajo kapljice za oči ali pa v tubi v kakršni prenašamo rezervno netivo.
Gozdovniški plinski vžigalnik je poseben plinski vžigalnik ki je namenjen netenju ognja v težavnih pogojih. Izdelan je masivno in je zelo trpežen. Skozi prozorno ohišje lahko vedno preverimo količino utekočinjenega plina v vžigalniku. Za netenje plina uporablja piezoelektično kresilo, tako da nam ni potrebno skrbeti ali je kresilni kamenček še dovolj velik. Plinska šoba je posebej oblikovana, tako da deluje kot uplinjač. Na ta način se uplinjeno gorivo in zrak med seboj zmešana v pravem razmerju in izhajata iz šobe pod pritiskom. Takšen plamen je ozek, modrikast, izjemno vroč (primeren za lotanje) in odporen proti vetru. Plamen je mogoče usmeriti celo navpično navzdol, saj plin izhaja pod pritiskom.
 |
Pri "Iglu šport" nabavljeni vžigalnik "Primus PowerLighter" ima vse značilnosti sodobnega gozdovniškega plinskega vžigalnika. Ozek modrikast plamen, ki se na fotografiji komaj opazi, doseže temperaturo 1300°C. Netivo zelo hitro zagori, saj je mogoče plamen zelo natančno usmeriti na določeno mesto. Napolnjen vžigalnik je težek skoraj 50 g. |
Prednosti sodobnega kresila so:Sodobno kresilo
 |
Je zelo majhno in lahko za prenašanje. Lahko ga prenašamo kot obesek za ključe. |
|
Z njim ukrešemo iskre, če ga postrgamo z vsakim dovolj trdim ostrim predmetom, na primer z nožem, ostrino sekire, listom žage, s koščkom stekla od razbite steklenice, z ostrim robom kremena ali roženca in podobno. Večino kresil prodajajo že s priloženim jeklenim trakom, ki je namenjen strganju kresila - kresanju. |
|
Deluje tudi potem ko se zmoči, čeprav ne priporočam da bi ga dlje časa hranili v vlažnem okolju ali v mokroti. |
|
Uporabna doba kresila je odvisna od velikosti. Najmanjša kresila zadostujejo za nekaj 100 kresanj, večja pa več 1000. Verjetno je njegova uporabna doba daljša od kateregakoli vžigalnika. |
|
Pri kresilu se nima kaj pokvariti saj je v bistvu samo kos kovine. Verjetno se lahko zlomi, potem ko se zaradi dolgotrajne uporabe stanjša. Vendar pa bi se tudi odlomljen del še vedno lahko uporabil za kresanje. |
|
Učinkovitega kresanja se lahko naučimo sami s poskušanjem v zelo kratkem času. |
Sodobno kresilo nima nič skupnega s starodobnim kresilnikom in jeklom (angleško: flint & steel). Gre za sodobno zlitino več različnih kovin, ki so jo razvili za potrebe netenja ognja v najtežjih pogojih. Več o tovrstnih kresilih si lahko preberete v angleščini na naslednjih strani: http://www.grannysstore.com/Wilderness_Survival/Swedish_Fire_Steel.htm. Pri nas si ga lahko nabavite pod imenom "Primus - Firesteel Medium" pri Igluju.
Ta kresila izdelujejo v različnih izvedbah, najbolj običajne pa imajo obliko palčke z držalom. Palčka je nekoliko tanjša in krajša od tretjine svinčnika. Včasih so kresilne palčke ulite v blok magnezija, ki se uporablja za netivo.
 |
Edina slaba stvar ki se lahko zgodi kresilu je ta, da ga v gozdu izgubimo. Zato je dobro da ga navežemo na primerno dolgo močno vrvico lahko opazne barve in ga nosimo obešenega okrog vratu ali zavezanega za pas in spravljenega v hlačnem žepu.
|
Načini učinkovitega kresanja s sodobnim kresilom
S samim nakupom kresila še nismo naredili nič, če uporabe tega pripomočka ne osvojimo. Potrebno se je naučiti učinkovitega kresanja in to je mogoče samo s poskušanjem. V začetku bo morda nekaj negotovosti in težav, vendar pa se boste tej veščini hitro priučili, tako da boste lahko zanetili ogenj z različnimi netivi.
Najbolj običajen način kresanja je ta, da kresilo držimo v levi roki (desničarji) z desno roko pa z ostrino rezila strgamo po kresilu kot bi strgali korenček. Pri tem je potrebno nekoliko pritisniti rezilo na kresilo, tako da posname del kresila iz katerega nastane snop isker. Če kresilo s konico nastavimo na pripravljeno netivo in krešemo, bodo iskre padle naravnost na netivo in ga vžgale. Seveda je uspeh odvisen tudi od netiva. Pri takšnem kresanju moramo paziti da se pri kresanju z ostrino ne dotaknemo netiva ter zadušimo in ugasnemo iskre ki smo jih ravno naredili ali celo raztrosimo netivo.
Drugi način netenja je ta držimo ostrino v desni roki pri miru tik nad netivom, z levico pa pod ostrino na hitro izvlečemo kresilo. Pri takšnem načinu je manjša verjetnost da z nožem zadenemo netivo ali pa ga celo raztresemo.
Zanimiv je tudi tale način netenja z eno roko, ki si ga lahko ogledate na filmu. Bolj običajen je način netenja je prikazan na tem filmu.
Pri nekaterih netivih ne bomo uspeli zanetiti ognja z enim samim kresanjem - enim samim snopom isker. V takih primerih se obnese, če na hitro večkrat ukrešemo v netivo. Zaporedje kresanj mora biti tako tesno skupaj, da ukrešemo nov snop isker še preden prejšnji snop ugasne. Na ta način dvignemo temperaturo v netivu do te mere, da lahko zagori.
Starodobno kresanje s kresilnikom in jeklom
Pred iznajdbo vžigalic in vžigalnikov so si ljudje netili ogenj s kresanjem. Za to so uporabili kresilnik in jeklo (angleško: flint & steel), ki jih še danes lahko kupimo v nekaterih spletnih trgovinah. Kresilnik je v bistvu roženec ali mikrokristalni kremen, ki ga najdemo pogosto v obliki tanjših plasti in gomoljev tudi v mnogih apnencih po Sloveniji. Primerno jeklo za kresanje je moralo biti z visokim deležem ogljika in res trdo kaljeno, podobno kot se uporablja za pile.
 |
Moj pribor za kresanje z jeklom, več kosi steklastega tufa in kosom pooglenele bombažne tkanine. Zgoraj sem dodal še staro pilo za železo, s katero je prav tako mogoče ukresati iskre. |
Princip kresanja je nekoliko drugačen kot pri sodobnem kresilu. Jekleno kresilo je običajno izdelano v obliki ovalnega obroča, ki se natakne čez prve členke na prstih desne roke. Kresilni kamen primemo v levo roko in nastavimo proti kresilu čim bolj oster rob. Nato z gladko stranico kresilnega jekla na hitro podrsamo - ukrešemo od zgoraj navzdol po ostrem robu kamna. Trenje jekla ob kamen od jekla odtrga droben košček razžarjenega jekla. Tega prestrežemo v pooglenelo tkanino, ki jo držimo tik ostrine na vrhu kresilnega kamna. Zato potrebujemo precej več spretnosti kot pri kresanju s sodobnim kresilom, saj so iskre redkejše, drobnejše in hladnejše. V bistvu ima ta način le to prednost, da si vse sestavne dele lahko najdemo ali naredimo doma. Namesto kresilnega jekla uporabimo staro pilo za jeklo, kresilni kamen poiščemo v potoku ali drugje v naravi, tkanino pa si pooglenimo doma iz starih hlač.
Kakšen pa naj bo kamen za kresanje? Primeren kamen za kresanje je mineral kremen SiO2 ali kakšna druga kamnina, ki je močno prepojena s kremenico. V Sloveniji imamo množico kamin, ki so primerne za kresanje. Zraven že prej omenjenega kresilnika ali roženca, ki se pojavlja v apnencih v obliki tankih plasti ali gomoljev, imamo v v kremenovih peščenjakih in konglomeratih pogoste žile čistega kremena. Večji kosi kremena so pogosti tudi v pegmatitnih žilah na območju magmatskih in metamorfnih kamnin. Prodniki kremena se pojavljajo celo v mnogih kraških jamah in skoraj na vseh prodiščih površinskih rek. Za kresanje sem uspešno uporabil tudi kremenove konglomerate z nekoliko večjimi zrni kremena. Odlično pa so se pri kresanju obnesli celo nekateri andezitni tufi. Na zgornji sliki je zelen steklast (najbolj drobnozrnat) srednje triasni andezitni tuf iz doline Velike Božne v Polhograjskem hribovju. Nekoliko manj drobnozrnati tufi pa so se nasprotno pokazali kot neuporabni za kresanje. Pomembno je, da je kamen čimbolj drobnozrnat oziroma steklast in da mu prej z odbijanjem izdelamo oster rob, s katerim se lahko urežemo. S kresanjem se ostrina hitro obtolče in zaobli. Zato se ne smemo znašati na ostrino s katero smo že enkrat ukresali iskre, saj se je morda že toliko poškodovala, da ne bo več delovala. Bolje je izdelati novo z odbijanjem izrabljene ostrine.
Netenje ognja s trenjem lesa ob les
Ta način netenja ognja je zelo atraktiven, saj si lahko vse pripomočke za netenje izdelajo tudi začetniki. Žal v trenutku ko rabimo ogenj ni tako praktičen. Začetnik potrebuje kar nekaj ur iskanja in dela, da si lahko izdela uporaben pribor za tovrstno netenje ognja. Ta pribor tudi ni najbolj prikladen za prenašanje s seboj, če ga po prostornini in teži primerjamo recimo z vžigalicami ali kresilom. Vendar pa nudi izjemno lepo doživetje, če se poskusimo v tej veščini in nam uspe zakuriti ogenj na ta način.
Obstaja več načinov netenja ognja s trenjem lesa ob les, vendar pa naj se začetnik loti tistega kjer leseni sveder vrti s pomočjo loka. Ta način ni tako starodaven kot na primer vrtenje lesenega svedra med dlanema ali pa z drgnjenjem lesene palice ob leseno podlago, zato pa je za začetnika dosti lažji in uspešnejši. Več o tem si lahko preberete na strani: Kritika netenja ognja s trenjem lesa ob les.
Čeprav se tudi te tehnike lahko naučite sami s poskušanjem, pa je učenje precej hitrejše in uspešnejše če vam pri tem kdo svetuje in pomaga. Na "Odprtem srečanju Društva Beli Volk" boste lahko od blizu videli demonstracijo takšnega netenja ognja, na društvenih sestankih pa jo boste morda tudi osvojili. Informacijo o srečanju dobite na spletni strani DBV.
Kdor bi se kljub vsemu želel samostojno poučiti o tovrstnih načinih netenja ognja, si lahko pomaga z literaturo in filmi na naslednjih straneh: http://www.grannysstore.com/Wilderness_Survival/Bowdrill_Fire_Kit.htm ali pa http://www.raymears.com/.
