S54Q

Drobna naravna netiva

To so tista naravna netiva s katerimi začnemo netenje ognja. Opisana bodo drobna naravna netiva ki so se izkazala za netenje ognja s sodobnim kresilom.

Puhasta semena v obliki padalcev

V gozdu in na pašniku bomo v vseh letnih časih našli trave, grmovja in celo drevesa, ki proizvajajo puhasta semena v obliki padalcev. Takšna semena veter zlahka odnese daleč od izvornega osebka in tako razširi določeno vrsto rastline. Prav ta letalna sposobnost semena pa je tista, ki je izredno ugodna za netenje ognja. Leteči puh vsebuje veliko drobnih vlaken, ki zadržujejo med seboj ravno pravo količino zraka, da je dovolj že iskra pa zagorijo s plamenom. Seveda ni vseeno kdaj naberemo takšen puh. Najboljši je takrat preden poleti. Pomembno je, da ga pred netenjem ne stiskamo v kepo, saj se s stiskanjem njegove netilne sposobnosti hitro zmanjšujejo. Za gorenje je potreben zrak, s stiskanjem pa ga izrinemo ven. Naslednje vrste rastlin se za takšno netivo najbolje obnesejo:

	Srobotovo seme je morda najboljše takšno netivo, saj je srobot povsod pogosta rastlina, njegovo seme pa je uporabno za netenje od prve zmrzali v jeseni čez celotno zimo pa skoraj do začetka poletja.
	Travna semena ene izmed pogostejših travnih vrst ki uspeva tudi na gozdnih jasah, na posekah in ob vodi (gre za vrsto trave z imenom gozdna šašulica Calamagostis Arundinacea (L.), glej Ilustrirano enciklopedijo: Rastlinski svet Evrope, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1988.) ima skozi vso zimo od prve jesenske zmrzali bledo rumene klase z izstopajočim puhom. Te lahko kar hitro natrgamo in poskusimo s kresanjem. Običajno je potrebno ukresati nekajkrat zaporedoma, da zagorijo s plamenom.
	Regrat, lapuh in podobna zelišča že konec pomladi zacvetijo z belimi lučkami, ki so že takšne kot so idealno pripravljeno netivo. Počakamo le toliko da veter in Sonce posušita jutranjo roso. Navadno zadostuje že prvo kresanje, da lučka zagori s plamenom. Po deževju ko so še vlažne pa se ne vžgejo. V jesenskem času se jim pridruži še osat.
	Rogoz in trst dajeta po prvi zmrzali v jeseni tudi veliko uporabnega netiva, ki pa mora biti tako kot vsa prej našteta netiva posušeno na vetru in Soncu. Vlažno se ne vžiga. Suho pa zagori skoraj kot smodnik.
	Spomladi je v zraku vse polno padalcev, ki jih veter odnaša s topolov in raznih vrb. V zraku je padalce povsem nerentabilno loviti, saj so premajhni. Zato pa se lahko sposodimo pajkove mreže, v katere se ujamejo mnogi padalci. Pajkovo mrežo previdno namotamo na konec suhe palice skupaj s padalci in tudi takšno netivo je primerno za netenje s kresanjem.

	Gozdna šašulica Calamagostis Arundinacea (L.) je v naših gozdovih in na opuščenih pašnikih zelo pogosta trava, ki ima skozi celotno jesen, zimo in celo pomlad lahko opazne klase. Ker so klasi vedno visoko nad tlemi ter izpostavljeni Soncu in vetru, so suhi tudi takrat ko je na gozdnih tleh še vse vlažno ali celo mokro.
	Klasi gozdne šašulice so odlično netivo za netenje ognja s kresanjem. Dva ali več klasov zvijemo v miniaturno gnezdo in vanj nekajkrat na hitro ukrešemo, pa že zagorijo s plamenom, s katerim lahko zanetimo drugo netivo in drobne vejice.
	V mesecu oktobru in novembru se srobotovo seme opremi s puhastimi padali, ki vztrajajo na vejah skoraj do konca pomladi. Ves ta čas so odlično netivo. Pred uporabo jih ne smemo stiskati skupaj, ampak jih uporabimo kar taka kot so. Tudi po dežju in snegu se kmalu posušijo, saj so ves čas izpostavljene vetru.
	Seme trstike dozori za netivo, ko vršički trstike izgubijo zeleno barvo in postanejo rjavi. Takrat opazimo, da so se semena začela odpirati in postanejo bolj puhasta. Ker so izpostavljena vetru so dobro netivo vse od pozne jeseni naprej do pomladi.
	Rogoz naredi lahko opazne bete na vrhu stebla, ki so polni semen. Dokler se ne odprejo, malenkost raztrosijo in jih ne posuši veter se težko vnamejo, potem pa zagorijo kot bencin - skoraj prehitro.

Lahko bi naštel še kakšne primere teh netiv vendar pa zadostujejo že zgornji, saj boste v gozdu opazovali svojo okolico in hitro opazili rastline, ki proizvajajo podobna semena. Edino slabost teh netiv vidim v lastnosti, da morda prehitro zgorijo in pri tem dajo nekoliko premalo toplote. Zato je nekoliko problematičen prehod ognja iz drobnega netiva na debelejše netivo. Dober vmesni člen je suha trava, s katero obdamo to netivo v obliki gnezda in na ta način prenesemo plamen na suho travo, ki ima večjo toplotno vrednost.

Povrhnjica brezovega lubja

Pri povrhnjici brezovega lubja razumem vrhnji beli ovoj lubja, ki je tanek kot cigaretni papir - tanjši od 0,1 mm. Včasih ni popolnoma bele barve, pogosto je nekoliko sivkasta, včasih tudi rdečkasta. Ta sloj zlahka odluščimo iz lubja z golimi prsti ali nastrgamo z rezilom noža, brez da bi pritiskal rezilo v lubje. Brezovo lubje je kožnata plast, debela okoli 0,5 mm, ki se lahko zvija v čaše in šiva z iglo in nitjo. Povrhnjica brezovega lubja je brez dvoma odlično netivo, ki se obnese v vseh letnih časih. Njena dobra stran je tudi ta, da drevesa prav nič ne poškodujemo.

Če imamo olupek celega lubja, ga samo položimo z notranjo stranjo na tla. Potem z nožem nastrgamo povrhnjico v tesne kodre ali svaljke. Kresilo položimo tik zraven zadnjega in na kratko nekajkrat zaporedoma ukrešemo vanj. Toplota isker hitro ustvari kakšno žarišče, s katerim pa ni potrebno izgubljati časa z razpihovanjem. Če bomo še nekajkrat ukresali bo povrhnjica kar sama od sebe zagorela z malim plamenom, ki pa ga takoj nakrmimo še z drugim pripravljenim netivom.

Brezovo lubje je odlično netivo, tudi ko je nekoliko vlažno. Na sliki je pod nožem zgornja stran celotnega brezovega lubja, ki se lahko nastrga in uporabi za netivo. Na desni je rjavkasta spodnja stran lubja, ki je primerno za izdelovanje posod, saj se lahko šiva in lepi z drevesno smolo. Levo spodaj pa je povrhnjica brezovega lubja, ki jo lahko z golimi prsti oluščimo iz lubja, ne da bi ga poškodovali. Podobne lastnosti ima tudi lubje jerebike.

Če imamo pri roki samo povrhnjico brezovega lubja jo natrgamo na nekoliko manjše koščke, ki jih zmečkamo kot časopisni papir in stisnemo v ne preveč stisnjeno kepico. To položimo na suho podlago in ukrešemo vanje iskre kot pri prejšnjem primeru.

Očitno so izkušnje z brezo različne. Pri kresanju se res ne vžge že na prvo iskro kot na primer srobotovo seme ali kakšno podobno netivo. Vendar pa ima to dobro lastnost, da iz snopa isker zagori z drobnim plamenom, ki ne ugasne kar nenadoma in z njim lahko zanetimo že kar spodoben ogenj. V sebi združuje lastnosti drobnega in bolj debelega netiva. Osebno lahko zanetim s kresanjem suho povrhnjico breze v približno 5 sekundah s približno enakim naporom kot bi prižigal z vžigalico.

Razen brezovega lubja ima podobne lastnosti tudi lubje jerebike, ki je v naših gozdovih ponekod še bolj pogosto drevo od breze.  Lubje jerebike se lupi na enak način kot brezovo lubje v širokih trakovih. Povrhnjico lubja lahko prav tako z nožem nastrgamo v drobne ostružke, ki zlahka zagorijo s kresanjem. Prav tako lubje jerebike vsebuje smole, tako da gori s svetlim in dolgotrajnim plamenom, s katerim zlahka zanetimo drugo netivo.

Suha trava

V hladnem delu leta pa tudi poleti lahko najdemo na pašnikih in drugod posušeno travo. Še najtežje jo najdemo v pozni pomladi in zgodnji jeseni ter takoj po dežju. Deloma posušeno travo natrgamo tako, da vzamemo le konice povsem posušenih listov. Spodnji deli listov so vedno nekoliko vlažni, tudi če se zdijo suhi. Nato te liste med rokami dobro mečkamo in zdrobimo v drobna vlakna. Ta vlakna na suhi podlagi potem zelo lahko vžgemo s kresanjem.

	Žal ne vem kateri vrsti trav pripada zelo pogosta trava na sliki. Najdemo jo skoraj povsod, od nižin do visokih dinarskih planot. Od jeseni do pozne pomladi nas zalaga z odličnim netivom.
	Posušeni listi iste te trave se samo nekoliko zdrobijo med prsti in oblikujejo v primeren šop za netenje ognja s kresanjem.
	Še ena vrsta suhe travice, ki jo najdemo v gozdu na hribovskih grebenih. Trava na sliki je rumene barve, po odpadlih listih pa lahko presodite, da je trava res drobna. Kjer jo je dosti kar hitro naberemo zadostno količino za odlično netivo.

Vlakna iz podlubja srobota in nekaterih drugih rastlin

Odlično drobno netivo za takojšnje netenje ognja so vlakna v podlubju odmrlega srobota. Srobot je ena izmed najpogostejših rastlin tako ob vodah kot na kraških planotah. Vendar pa ga ljudje ne cenijo preveč. Če ne drugega ga posekajo, da se posuši, sicer pa ga najdemo posušenega tudi tam kjer krčijo gozd ali kjer pade kakšno drevo. Suh srobot v gozdu kar hitro opazimo, saj iz ovijalke visi lubje, ki je ponavadi že raztrgano in preperelo. Takšno preperelo lubje naberemo tako, da smo malo izbirčni in vzamemo le najtanjša vlakna iz podlubja. Vzamemo cel šop okoli 40 cm dolgih vlaken in jih zvijemo v nekakšno gnezdo podobno gnezdu kosa. Nato osrednji del gnezda dobro premečkamo in zdrobimo v prah, ki naj ostane v gnezdu. V to gnezdo na hitro nekajkrat ukrešemo iskre. Ko se notranjost gnezda vname, ga samo prevrnemo okrog, da se plameni hitro razširijo na celotno gnezdo. S takšno gorečo maso lahko zakurimo tudi nekoliko bolj vlažno kurjavo. Ker je srobotovo lubje dostopno prek celega leta, ga prištevam med najbolj uporabna netiva za kresanje ognja.

Gnezdo netiva iz sroborovega lubja je odlično netivo za netenje s kresanjem. Sredino gnezda pred kresanjem le nekoliko zdrobimo med prsti, da razločimo bolj drobna vlakna. Še boljše je, če smo pri nabiranju lubja nekoliko izbirčni in naberemo bolj drobna vlakna iz podlubja. Te še rajši zagorijo.

To so v vlakna iz podlubja raznih listavcev (vrbe, jesena, leske ...), ki so že pripravljena kot najbolj drobno netivo. Pridobimo jih iz lubja odmrlih in odpadlih vej, ki ga oluščimo in posušimo. Ta vlakna se v podlubju pojavljajo v obliki mrežice vlaken, ki so bolj ali manj tesno zlepljena skupaj. Z mencanjem med konicami prstov jih ločimo, da postanejo kot predivo. Na ta način še povečamo površino gorenja posameznih vlaken. Pri mencanju od njih odpada droben prah. Namesto tega prahu pa med vlakna pride zrak, ki še izboljša gorilno sposobnost. Na sliki je kepa tega netiva, ki pa je ne potrebujemo samo za eno netenje. Takšna kepa zadostuje za okoli 10 netenj, saj od nje vzamemo le manjši del, ki ga vložimo v debelejše netivo, na primer v srobotovo lubje na zgornji sliki. Vlakna iz podlubja sprejmejo prvi snop isker in zagorijo v droben plamenček, ki se takoj razširi na ostalo bolj debelo netivo.

Lipa je še kar razširjena vrsta dreves, vendar ne tako lahko opazna kot na primer srobot, breza ali vrba. Njeno lubje se pri posušenih in odpadlih vejah lahko lupi kar z golimi rokami. No, morda je nekoliko lažje če si tu in tam pomagamo še z nožem. V podlubju skorje so na gosto prepredena nekoliko svetlejša vlakna, ki jih moramo od lubja odstraniti in posušiti. Ta vlakna lahko že pred sušenjem razčešemo, da se hitreje sušijo. Vlakna izgledajo kot nekakšna mrežica med seboj dobro prepletenih žilic. Ko so enkrat posušena se med prsti še dodatno strejo v droben prah in manjša vlakna, ki se zelo lahko vžgejo s kresanjem. Podobna vlakna v podlubju lahko naberemo še pri nekaterih drugih vrstah dreves.

Trhel les

V gozdu ali na pašniku pogosto naletimo na debla, ki imajo duplo, v njem pa trhel les. Najdemo ga tudi v deblih od vetra podrtih dreves. Takšen les je navadno prepojen z vodo in v njem se gotovo razraščajo tudi lesne gobe. Dokler je takšen les vlažen je seveda neuporaben za kresanje. Če pa najdemo suhega ali če ga prej posušimo pa postane odlično netivo. Takšen les lahko s palico ali kar s prsti zdrobimo v drobne kose in lesni prah, ki zlahka ujame in zadrži iskro za razpihovanje v žerjavico. Ocenjujem, da je to eno izmed najboljših in najbolj zanesljivih netiv za netenje s kresanjem. Ni čudno, da so ga uporabljali že pred stoletji.

	V gozdu se je v močnem vetru zrušila na pogled popolnoma zdrava, več kot 20 m visoka in skoraj meter debela jelka. Vzrok za njeno zrušenje je trhel les v spodnjem delu njenega debla, ki ga od zunaj obdajata še zdrav les in lubje. Les v notranjosti je ponekod tako trhel, da se ga lahko drobi z roko. Povsod je preraščen z lesno gobo, ki ponekod celo prevladuje. Povsod kjer je izpostavljen dežju in snegu je trhel les tako moker, da bi iz njega kapljala voda, če bi ga ožel. Pod lubjem prevrnjene jelke pa se prav tako najdejo kosi trhlega lesa, ki so popolnoma suhi.
	Trhel les prerasel z lesno gobo ni kod druga netiva, kjer ukrešeš iskre in dobiš plamen. Že eno ali dve kresanji sta dovolj da se iskre primejo na les in ne ugasnejo. Nato jih je potrebno samo še razpihati v dovolj velik žar, s katerim zanetimo drugo netivo kot je na primer suha praprot. Bolj kot pihamo bolj žari in sploh noče ugasniti. Ugasnemo jo lahko tako, da z nožem postrgamo žareč del iz trske. Trska lesa na sliki je široka okoli 10 cm.
	Na odžaganem deblu bukve je lepo vidno duplo, ki ga obdaja trhel les prerasel z lesno gobo, vse skupaj pa obdaja še debela plast zdravega bukovega lesa in skorja. Ta lesna goba nima nobene zveze z bukovo gobo, ki zraste na skorji debla - na površini. Takšna dupla nastanejo običajno pod vejo ki se je odlomila. Deževnica se steka skozi brazgotino odlomljene veje (kjer drevesa ne ščiti lubje) v notranjost debla, kjer je že mrtev les. Rahlo vlažen mrtev les je idealno življenjsko okolje to lesno gobo, ki se postopoma razrašča iz sredine debla proti lubju in sčasoma tako oslabi deblo, da se to zlomi ob močnem vetru ali pod težo snega.
	Trhel les iz notranjosti zgornjega debla se je pokazal kot odlično netivo za netenje s kresanjem. Že tako majhen ali še manjši kos lesa kot je na sliki hvaležno sprejme in zadrži iskro od kresanja. Takšno iskro brez težav razpihamo v žerjavico kakršna je predstavljena na prejšnji sliki. Z njo zlahka zanetimo druga netiva. Trhel les jelke, bukve in hrasta so preverjeno zanesljiva netiva za kresanje, ki so jih uporabljali in celo prodajali kot netivo za kresanje že v prejšnjih stoletjih vse do iznajdbe vžigalic. Z njimi so zanetili tobak v pipi ali ogenj na ognjišču.
	Primerjava dveh vrst bukovega trhlega lesa iz različnih dupel: Na levi strani je skoraj bel bukov trhel les, ki ima precej slabše sposobnosti vzdrževanja iskre. Pri desni vrsti trhlega bukovega lesa iz prej prikazanega dupla (bolj rjavkaste barve) pa je sposobnost vzdrževanja iskre in širjenje v žerjavico bistveno boljša. Oba lesa sta približno enako težka, vendar pa je bel les bolj elastičen na otip - skoraj podoben stiroporu. Rjavkast trhel les je veliko bolj trd - ni elastičen na otip. Oba se lahko lomita med prsti. Mislim da je pomembna razlika v sposobnosti vzdrževanja iskre pri življenju in širjenju žerjavice v vrsti lesne gobe, ki prerašča les in ga spreminja. S prostim očesom je to vidno le po barvi, na otip pa po trdoti lesa. Za natančnejšo ugotovitev pa bi morali obe vrsti lesa pogledati pod mikroskopom in se prepričati o pravilnosti zgornjih trditev.
	Na tej in naslednjih fotografijah pa je predstavljen še en način kako lahko pridemo do netiva, ki nastaja v duplih. Na deblih pogosto vidimo čudne gobaste izrastke, ki so povsem prerasli z lubjem. Če takšen izrastek odžagamo od debla, je velika verjetnost da je votel in v njem kakovostno netivo.
	Tu je pogled na isti izrastek skozi odprtino dupla. V miniaturnem duplu se skriva netivo. Slaba stran tega netiva je, da potrebujemo za njegovo nabiranje žago, s katero odžagamo izrastek in pridobimo sorazmerno majhno količino kvalitetnega netiva. Če imamo na voljo kakšno drugo kakovostno netivo, ki je lažje dostopno, se bomo tolikšnemu delu za tako malo netiva rajši izognili.
	To pa je netivo, ki se je skrivalo v duplu izrastka. Ni ga prav veliko, ker gre za majhen izrastek. Vendar pa dobro oživlja iskro in razširja žerjavico. Posebno dobro je za netenje s kresanjem. Kako pomembno je bilo včasih takšno netivo nam priča članek "Bukov i cerov trud i bukova guba", ki ga je objavil J. E. (podpisan je samo z začetnicami) v Šumarskem listu (hrvaška revija), v majski številki, davnega leta 1892: http://www.sumari.hr/sumlist/pdf/189202240.pdf Nabiranje tega netiva je bilo včasih pred iznajdbo vžigalic leta 1835 gotovo zelo donosno. Drvarji in oglarji ki so pri pripravljanju lesa naleteli na takšno netivo so ga gotovo skrbno izluščili, shranili in kasneje prodali. Uporabljali so ga kadilci za prižiganje pip in za netenje ognja na ognjiščih.
	Potem ko sem iz istega izrastka ogulil lubje in obrezal temnejše podlubje se je pokazalo, kako je nastal izrastek na deblu drevesa. Prvotno je bila to veja, ki se je zlomila in odpadla. Vendar pa je lubje drevesa preraslo rano in sčasoma jo je prerasel tudi les debla, ki se je zaraščal pod lubjem. Od nekdanje rane je v tem primeru vidna le ozka vrzel, ki pa je v notranjosti že zarasla. Kljub temu je skozi to ranico gotovo pronicala voda, ki je omogočila rast lesnih gob v duplu, te pa so iz odmrlega lesa ustvarile dobro netivo.

Leseni oblanci in ostružki

V dežju ali snežni odjugi je zelo težko najti suho netivo. Še najlažje ga dobimo tako, da debelejšo suho vejo odlomimo ali odsekamo, nato pa z nožem od nje odstranimo zunanji vlažen les. Lahko jo tudi razcepimo v skodle in trske, pri čemer dobimo notranji suh les, ki bo rad gorel in s katerim lahko zanetimo ogenj.

Iz pridobljenih trsk si lahko izdelamo netivo. Z ostrim nožem podobno kot z obličem vrežemo v trsko oblance, tako da se na enem koncu še vedno držijo trske. Oblanci naj bodo čim tanjši, zaviti, čimbolj številni in čimbolj tesno skupaj. Debelina oblancev naj bo približno taka kot bi šilili svinčnik. Za takšno delo rabimo kot britev oster nož in seveda izkušeno roko za delo z nožem. To ni ravno veščina, ki bi jo obvladal vsak začetnik – potrebno je kar dosti vaje. Takšno trsko z oblanci Angleži imenujejo »feather stick« ali v dobesednem prevodu »peresna palica«. Nato palico položimo na suho podlago in ukrešemo iskre pod zadnji zaviti oblanec. Če znamo ukresati res dober snop isker pod suh oblanec, bo ta začel goreti, ogenj pa se bo hitro prenesel še na ostale oblance, potem pa je potrebno na ta ogenj le še naložiti novih suhih trščic in oblancev da dobimo ta pravi ogenj. Za izdelavo oblancev za netivo se mi je najbolj obnesel srobot, ki mu je lubje že preperelo in deloma odpadlo. Srobot ima v svojem deblu izredno debele cevčice, ki so pri posušeni rastlini napolnjene z zrakom, z nožem pa se lahko poševno reže v izredno tankih oblancih. Pri tem lesu tudi ni nujno, da se oblanci še držijo stebla. Lahko jih naribamo na kupček kot kakšno zelenjavo. Ravno tako je za netenje z oblanci izredno uporaben les jelke, suhe vrbe ...

Trske s priraslimi oblanci, ki se jim angleško reče "feather sticks". Pri netenju s kresanjem pustimo oblance kar na daljši palici in ukrešemo iskre pod najtanjši in najbolj zavit oblanec, ki se najhitreje vname. Nato nad mali plamenček takoj dodamo še ostale trske s priraslimi oblanci ali proste oblance, ki jih plamen prav hitro zajame. Trske naj imajo od 6 do 12 oblancev.

Pri oblikovanju palice ali izdelovanju kakšnega izdelka iz lesa se nam delajo oblanci, ki se ne držijo palice ali trske. Jaz jim pravim kar prosti oblanci. Problem je, kako jih prestrežemo, da ne padejo na vlažno podlago. Najbolje da podložimo kos suhega oblačila. Za netenje s kresanjem so nekoliko nerodni, ker se premikajo, za razširjanje plamena pa so odlični. Mimogrede: nož na zgornjih slikah, ki ga prikazujem za primerjavo velikosti, je klasičen Mora nož s klipper nožnico in klino iz nerjavečega jekla. Na klini je sicer odtisnjena znamka Bahco, vendar pa je to gotovo samo prodajna znamka, proizvajajo pa ga pri podjetju Mora.

Sem pa z lastnimi poskusi ugotovil, kako se da zgornja veščina obiti, da postane netenje z oblanci dosegljivo tudi začetnikom. Ko imamo v rokah suho trsko, vanjo ne vrezujemo oblancev ampak jo s ostrim hrbtom noža stružimo v mikro oblance – ostružke. Ti morajo padati na suho podlago, sicer se takoj napijejo vlage in postanejo neuporabni. Predlagam da jih stružite v suho plastično vrečko, saj takoj po dežju v gozdu zaman iščemo suho podlago. Kepo ostružkov brez stiskanja položimo na suho skodlo. Kresilno palčko naslonimo kar na ostružke in nekajkrat močno ukrešemo. Pri tem pazimo da se z nožem ne dotaknemo netiva, saj je nož hladen in takoj zaduši že ukresane iskre in morebiten žar. To netivo kar hitro zagori z majhnim plamenom, ki pa rad kar hitro ugasne. Zato imejte pripravljeno še dodatno netivo, nekoliko večje ostružke in oblance, ki bodo takoj povišali plamen in omogočili zanesljivo gorenje. Za ostružke pa lahko uporabite različne vrste suhega lesa.

Ostružki za netenje ognja. Ti so bili narejeni s kamnitim obličem iz andezitnega tufa na bukovi veji ki je ostala od sečnje. Vneli so se že po dveh ali treh kresanjih. Debelina veje je okoli 4 cm.

Sklep

Sedaj pa sledi pogosto zastavljeno vprašanje: Katero netivo je najboljše?

Odgovor je en sam: Tisto s katerim ti uspe v najkrajšem času in z najmanj truda zanetiti ogenj. To pa ni vedno isto netivo, saj so ob različnih pogojih uporabna različna netiva.

	Šop suhe trave v gozdu je vse kar potrebujemo za netenje ognja. Zakaj bi se trudili z drugimi netivi, če pa imamo s tem le 10 sekund dela da naredimo uporaben plamen. Kaj pa če je trava popolnoma mokra? Dobro je poznati uporabnost raznovrstnih netiv, da si pomagamo v manj ugodni situaciji.
	Ostanek ptičjega gnezda je že narejeno netivo. Vanj treba samo ukresati iskre in že gori s plamenom - če je suho.

Osebno uporabljam različna netiva in vedno preizkusim še kaj novega. Če najdem v gozdu šop suhe trave ali puhastih semen ponavadi zanetim kar z temi, saj je z njimi najmanj dela. V zelo neugodnih pogojih, ko je vse premočeno z vodo, pa je menda edini uporaben način za netenje ognja ta, da nacepimo trske iz suhih vej, in iz njihove še suhe notranjosti narežemo oblance in jih zakurimo s kresanjem.

#