S54Q

Nabiranje in lov

Nabiranje in lov sta človekovi najstarejši gospodarski dejavnosti. Izključno z njimi so se ljudje preživljali vse do konca stare kamene dobe, v precejšnji meri pa tudi kasneje. Še pred okoli 4000 leti, ko so ljudje že kmetovali in imeli domače živali, sta bili oba načina še vedno med najpomembnejšimi načini pridobivanja hrane in drugih za življenje nujnih surovin. Danes oba načina preživljanja bolj povezujemo z rekreacijo in preživljanjem prostega časa, vse bolj pa se zavedamo tudi pomena hrane, ki ni bila pridelana z uporabo raznovrstnih kemikalij in gnojil. Ker nas je ljudi preprosto preveč, da bi se lahko preživljali z "naravno pridelano hrano", ki jo lahko najdemo v gozdovih, smo si izmislili razne omejitve, ki varujejo gozdne prebivalce pred prekomernim iztrebljanjem. Včasih pa zakonodaja ureja izkoriščanje naravnih bogastev tudi tako, da podeljuje pravice nekaterim in omejuje druge. Pri nas v Sloveniji je zaenkrat še urejeno tako, da se lahko prosto gibamo po gozdovih ne glede na lastništvo in nabiramo gozdne sadeže. V mnogih drugih deželah ni tako in obiskovalci gozdov morajo dobiti posebno dovoljene od lastnika gozda. Pri lovu so predpisi že bolj restriktivni. Lov je dovoljen le lovcem ki so opravili izpit za lovca in uporabljajo predpisana sredstva in metode lova, pod posebnimi pogoji pa je lov dovoljen tudi pripravnikom ki se pripravljajo za ta izpit. Edina oblika ljudskega lova, ki se je še v skromnih ostankih ohranila iz preteklosti, je lov na polhe.

Nabiranje divjih rastlin in gliv

V slovenskih gozdovih in na pašnikih ki se zaraščajo v gozd raste na stotine užitnih in zdravilnih rastlin, ki so jih ljudje nekoč uporabljali v prehrani, v zdravilstvu in pri drugih življenjskih potrebah. To znanje se je v zadnjem stoletju ali več precej izgubilo, danes pa se znova počasi vrača. Žal zaenkrat nimamo nekega splošno uporabnega učbenika ali priročnika, s katerim bi odšli v gozd in tam nabrali rastlin, s katerimi bi lahko zadovoljili vse svoje potrebe po hrani za več dni ali tednov. Občasno lahko v gozdu naberemo celo več rastlin za hrano, kot jih potrebujemo v enem dnevu ali celo več dni zapored. Vendar pa se prehranske zmožnosti v gozdu hitro spreminjajo in obdobje obilja kar hitro zamenja obdobje pomanjkanja, ki ga je potrebno nekako prebroditi. To velja prav toliko za ljudi kot gozdne živali. Zato so si ljudje in živali znali ustvariti zaloge hrane, ki so jim pomagale prek obdobij pomanjkanja, nekatere živali pa so se na obdobje pomanjkanja tudi fizično prilagodile s hibernacijo (zimskim spanjem) kot sta na primer polh in medved. Zato nikakor ne smemo pričakovati, da bomo odšli kadarkoli v gozd in nabrali dovolj hrane, da se bomo do sitega najedli. Gozdna hrana je večinoma bolj kot karkoli drugega le dobrodošel priboljšek ali dodatek prehrani, ki jo prinesemo s seboj.

Spoznavanje rastlin je mogoče tudi s pomočjo knjig in interneta, vendar pa je dosti bolj zanesljivo in varno spoznavati rastline in njihovo uporabo ob nekomu, ki se s tem že dlje časa ukvarja. To so zeliščarji, nabiralci gob in starejši sorodniki ki se še spominjajo kaj so nekoč uporabljali v prehrani. Še posebej je to pomembno pri nabiranju gob, ki so zelo raznolike, hkrati pa so si užitne in zelo strupene vrste lahko zelo podobne. V prihodnjih mesecih bom poskušal navesti nekaj splošno razširjenih rastlin, ki se dajo zanesljivo določiti, lahko nabrati tudi v večjih količinah in so primerne za prehrano.

Lov na polhe

Lov na polhe je še najbolj prvobitna oblika ljudskega lova (dovoljena je bila vsem ne glede na lastništvo in stan), ki se je ohranila iz davne preteklosti. Polhi so sicer drobne živalce, vendar v velikih množinah naseljujejo naše gozdove po večjem delu Slovenije. Kljub svoje majhnosti pa so ti polhi uspeli nasititi (meso), obleči (kožuščki) in pozdraviti (polhova mast) precejšnje število ljudi. Zanemarljiv ni bil niti zaslužek s prodajo polhov, njihovih kožuščkov in masti. Zato polharstvo na slovenskem nima samo etnografski pomen, ampak se je vse do novejšega časa ohranil kot oblika preživljanja v stiski.

Na teh straneh nimam namena opisovati lova na polhe. To so storili že številni drugi avtorji, ki imajo precej več izkušenj kot jaz in ki so se s tem celo preživljali. Kdorkoli bi se želel s to obliko lova bolj podrobno spoznati, mu svetujem da si najprej prebere najnovejšo knjigo na to temo: Polh in človek, ki sta jo napisala Boris Kryštufek in Božidar Flajšman. Odlično napisana knjiga na okoli 250 straneh povzema skoraj vse znanje na to temo, ki je bilo objavljeno poprej in dodaja še povsem nova spoznanja zadnjih let. Ob tem bi rad še posebej opozoril na mnoge polharske razstave, kjer je zbrana materialna kultura polharstva iz preteklosti in iz katere se prav tako lahko marsikaj naučimo. Tudi te razstave in polharska društva, ki se s to dejavnostjo ukvarjajo danes, so navedene v zgoraj priporočeni knjigi.

	V krošnji bukve je nastavljena past za polha.
	Polh se je nepoškodovan ujel v past kletko, ki je pri nas za lov polhov prepovedana. Vendar pa je bil namen tega lova zgolj pokazati živalco otrokom in potem polha nepoškodovanega izpustiti nazaj na isto drevo.
	Polh tik pred izpustitvijo. Če nočeš da te ugrizne do krvi, ga previdno dvigni za rep in samo prisloni k drevesu. Kot bi mignil se iztrga prijemu in zbeži v krošnjo drevesa.
	Pa še fotografiji manj srečnega polha oziroma njegovega krzna, ki sem ga ujel pred okoli 25 leti.
	Krzno se iz polha potegne kot nogavica. Na spodnjih fotografijah je slikano s hrbta in trebuha. Krzno sem lastnoročno ustrojil in še danes zgleda kot novo.

#