S54Q

Kurjenje ognja v gozdu

Ognjišče je v gozdovništvu to kar je doma kuhinja in peč. Težko bi si predstavljali dom brez njih in gozdovniškega tabora brez ognjišča. Vendar pa ne gre le za nekakšno gozdno romantiko in udobje toplega obroka. Znanje kurjenja ognja nam lahko v določeni situaciji močno izboljša življenjske razmere, neznanje pa jih lahko močno poslabša. Drži, da je ogenj dober služabnik in slab gospodar. Prazgodovinsko gledano se je človek izdvojil od živali v trenutku, ko je obvladal netenje ognja, kar se je menda zgodilo pred okoli milijon leti - torej imamo opraviti z zelo staro veščino.

Varnost pri kurjenju ognja

Prvo pravilo kurjenja ognja je: Če ogenj ne moremo zakuriti in pogasiti v popolnoma nadzorovanih pogojih ga sploh ne zanetimo:

	Ogenj smemo zanetiti samo na popolnoma negorljivi podlagi, ki mora obdajati ognjišče vsaj 1 m okoli njega. Negorljiva podlaga pomeni kamninsko podlago brez organskih ostankov ali organske preperine (humusa).
	Ogenj smemo zanetiti samo na brezvetrnem prostoru, moramo pa predvideti tudi možne sunke vetra. V vetrovnem vremenu ogenj veliko močneje gori, žareče iskre pa lahko zanese v suho listje ali travo, kjer jih veter razpiha v gozdni požar. V vetrovnih razmerah lahko na ta način ogenj preskakuje več metrov razdalje, tako da imamo lahko v trenutku več žarišč požara, ki ga nikakor ne bomo mogli pogasiti sami.
	Kuriti smemo samo toliko velik ogenj, da si na njem lahko pogrejemo ali skuhamo obrok hrane. Če imate doma plinski štedilnik si lahko predstavljate kako majhen plamen zadostuje za takšno opravilo in dosti večjega tudi ne potrebujemo.
	Pri sebi moramo imeti toliko vode, kolikor je v vsakem trenutku potrebno za popolno pogasitev ognja, če bi slučajno zapihal nepričakovan veter.

Ponekod v naravi imajo za izletnike že pripravljene prostore za kurjenje ognja. Takšni prostori so idealni za učenje kurjenja ognja in nabiranje izkušenj. Dobro je, če vas pri prvih poskusih spremlja vešča in izkušena oseba. Ko pa smo enkrat sami v gozdu in se sprašujemo kje lahko zakurimo, odgovor ni niti malo preprost. Začetnikom bi predlagal da poiščejo konec gozdnih cest, kjer je obračališče za traktorje s prikolicami in tovornjake za izvoz lesa iz gozda. Ta obračališča so precej široke ravne površine, običajno debelo nasute s kamenjem in je zato priprava malega ognjišča na sredini negorljive površine dokaj lahko delo. Še vedno pa se moramo bati vetra, ki lahko nepričakovano razpiha ogenj v iskre. Druga prikladna možnost za kurjenje je na prodišču na bregu reke. Zraven tega da imamo brez dela na voljo negorljivo podlago in da je tudi voda za gašenje blizu, ima to kurišče še dodatno prednost, da bo narasla reka pospravila ostanke kurišča. Nikoli pa ne smemo zakuriti v neposredni bližini listnatega ali travnatega zavetišča.

Netenje ognja

Preden se odločimo za kurjenje ognja v gozdu, moramo vedeti še, s čim in kako ga bomo zanetili. Za netenje ognja potrebujemo dve stvari. Poznati moramo način netenja ognja in imeti moramo netivo.

Načini netenja ognja so metode s katerimi pridobimo vročo iskro ali žar ali celo droben plamenček, s katerim lahko zanetimo netivo.

Netivo je snov, ki sprejme iskro ali žar in ga spremeni v mali plamen. Ta plamen je dovolj močan, da z njim lahko zanetimo večji ogenj. Pomembni lastnosti vsakega netiva sta, da ne vsebuje vode in da vsebuje sorazmerno površini gorenja dovolj zraka, ki omogoča gorenje. Stisnjeno in zbito netivo ne gori.

Poskusi netenja ognja

Znanje netenja ognja v gozdu je tako pomembno, da skoraj pri vsakem obisku gozda opravim enega ali več poskusov netenja ognja z naravnim netivom. Z njim zanetim miniaturni ogenj, ki gori z 10 cm visokim plamenom vsaj 10 sekund. Nato ga ugasnem. Pogosto zanetim več takih ognjev z različnimi netivi, ki jih najdem v okolici. Takšna vaja mi vzame komaj kaj časa, je zanimiva in me nauči vsakokrat kaj novega.

Postopek kurjenja ognja

Ko imamo izbran in urejen primeren prostor za ognjišče, se lahko pripravimo na kurjenje ognja. Potrebujemo naslednje netivo in kurjavo:

	Drobno netivo v obliki suhe trave ali česa podobnega, v količini ki bi zadostovalo za gnezdo kosa.
	Debelo netivo v obliki zobotrebec debelih suhih paličic brez lubja ali trsk, v enaki količini kot drobnega netiva.
	Drobna kurjava v obliki svinčnika debelih suhih paličic ali trsk, dvakrat več kot debelega netiva.
	Srednje debela kurjava v obliki trsk in vej, ki jih lahko brez težav zlomimo z rokama, dvakrat več kot drobnih trsk oziroma po potrebi.
	Debele kurjave v obliki tanjših polen za kuhanje niti ne potrebujemo. Edino kadar potrebujemo žerjavico je dobro naložiti nekoliko debelejše veje in razcepljena tanjša polena. Še posebej uporabni so okleščki vej iglavcev, ki jih samo naberemo in vržemo na ogenj.

Kadar je vreme mokro ali zelo vlažno se bomo morali kar potruditi da bomo dobili suho netivo, brez katerega morda sploh ne bomo mogli zakuriti ognja. Kadar je kurjava mokra porabi veliko energije ognja samo za sušenje. Takrat ogenj slabo gori in pogosto ugaša. Pomagamo si s pihanjem v žerjavico s pihalom, s katerim lahko dokaj učinkovito razpihujemo žerjavico pri kurjenju z bolj vlažno kurjavo..

Ko ognja ne potrebujemo več imamo na voljo dve možnosti. Lahko počakamo ob ognju da ta dogori in ugasne, lahko pa ga tudi pogasimo z vodo ali z večjo količino peska s katerim ga zasujemo in zadušimo. Tako voda kot pesek preprečita dostop zraka in sta hkrati dobra prevodnika toplote - hitro odvedeta toploto. Tako zrak kot toplota pa sta ključna za nadaljevanje gorenja, česar pa v tem primeru ne želimo. Na koncu se prepričamo da je ogenj zares umrl, tako da z golo roko razkopljemo pepel in ko je tudi nekdanja žerjavica dovolj hladna na otip smo lahko prepričani da ogenj ne more več vzplamteti.

Ognjišče navadno za sabo še pospravimo, saj ne želimo da bi za nami ostali sledovi kurjenja. Popolnoma hladen in zmočen lesni pepel lahko razmečemo po okolici, kjer bo postal gnojilo za rastline ali pa prekrijemo s kamenjem in peskom, ki smo ga odgrnili pri pripravi prostora za ognjišče.