Kaninsko pogorje se dviga zahodno nad Bovško kotlino. Po vršnem grebenu pogorja teče meja med Slovenijo in Italijo. Na severni strani se spušča v Rabeljsko in Reklansko dolino na jugozahodu pa v Rezijo. Na vzhodni in južni strani pogorje omejujejo dolina Koritnice, Bovška kotlina in dolina Učje.Kaninski podi skupaj z Rombonskimi predstavljajo najznačilnejši kraški svet. Apnenec in velika količina padavin ustvarjata idealne pogoje za nastanek kraških pojavov.

Odstop

Poti z vrh Visokega Kanina je pa res veliko. Dol lahko skočimo od kjerkoli hočemo. Povsod pridemo v dolino. Nekje takoj, nekje z vmesnimi postanki. Sigurno pa nikakor živi in zdravi.. Torej. Pot v dolino po kateri smo hodili se z  vrha odpravi v smeri proti koči Petra Skalarja. Pot je na začetku prepadna, sicer v veliki večini zavarovana z jeklenicami in klini, ponekod pa je celo brez varovanja. Sigurno pa se je lažje spraviti na vrh, kot pa z vrha. Po skalnem spustu, seveda ritemski pridemo na Kaninske pode. To je kot mars. Nikjer živega bitja, nikjer nič zelnja, niti mrvice zemlje in V poletnih mesecih kot v voku. Po teh meliščih hodimo slabo uro. Malo gor malo dol.

Po  prečenju Kaninskih Podov pridemo do zadnje ovire. Zadnje skalne police. Višinska razlika pada dokaj hitro. Klini in jeklenice so pa prava redkost. Še skok do Kaninskega okna, in kabinska vlečnica je takorekoč pred nosom. Do nje nas loči slabe pol ure hoje po melišču. Je pa z muko hodit iz hriba v dolino v hrib.

Iz 2200mnm v dolino pa pelje kabinska žičnica. V Burji prav zanimivo. Malo gor malo dol, malo v desno malo v levo.. V dolini na dobrih 400mnm pa nas je  čakal avto.

Aktivacija.

Tokrat sva bila na vrhu Jure S57XX in moja malenkost. Antene so v luftu dokaj hitro. Jure na dveh metrih jaz na 40m.. Se je pa na vrh spravil tudi en črn oblak. Zamenjala nisva, tako, da je Jure ostal brez KV aktivacije. Jure pa drugič!! Saj hribi ostanejo..

Naj se na tem mestu zahvalim Juretu, da me je prenašal celo pot. In naj mi oprosti, če sem ga spravil v visokogorje. Pot res ni potekala po ravnem. Bilo je kar nekaj plezanja in kobacanja čez skalne police. Vendar, če pogledamo skozi svetlo plat medalje.. Bil si na vrhu... Prispel si tudi v dolino.. In ja, tudi soški kalamari so nam teknili. Naj napišem še to. Jure je kot potujoča enciklopedija. Kar ga človek vpraša,  Jure strese kot iz rokava. In čas je minil zelo hitro.

Jure hvala za dobro družbo. Upam, da te še kdaj zvlečem v visokogorje. Konec koncev. Tudi pot na Krn gre večinoma po ravnini. Vsaj do Lepene...

^{Višinski graf, je  pripravil Jure!}

Link do lanske aktivacije KLIK...

In do slik... KLIK...