S54Q

Debela naravna netiva

Debela naravna netiva sprejmejo ogenj od drobnega netiva in ga povečajo do te mere da lahko nanj začnemo nalagati drobno kurjavo.

Suhe smrekove vejice in vejice drugih iglavcev

Najbolj lahko dostopno in zanesljivo debelo netivo ob vsakem vremenu so drobne toda povsem posušene in mrtve smrekove, jelkove, borove ali macesnove vejice, ki izraščajo iz še stoječih dreves. Tem vejicam je večinoma že odpadlo lubje, vendar pa še vedno visijo v zraku, da jih suši veter. Les teh vejic je tako presušen, da so tudi po dežju ali snegu vlažne samo na površju, že takoj spodaj pa so popolnoma suhe in odlično gorijo. Njihova debelina je lahko tanjša od zobotrebca in do debeline svinčnika. Te debeline so idealne za netenje ognja. Takšno netivo pa ni uporabno samo za netenje ognja, ampak se da z njim tudi že povsem učinkovito kuhati.

	Mlajše smreke v gostejših sestojih imajo pogosto pri tleh vse polno suhih vej, ki so idealne za netenje ognja in drobno kurjavo. Kot zobotrebec ali vžigalica tanke suhe vejice uporabimo za netivo, kot svinčnik debele paličice za drobno in debelejše za nekoliko debelejšo kurjavo. Če potrebujem kurjavo samo za pogreti čaj ali skuhati juho, se lahko zadovoljimo samo s to kurjavo saj druge niti ne potrebujemo.
	Če pa potrebujemo kurjavo za ogrevanje ali za pridobivanje žerjavice (na primer za pečenje na žaru) potem moramo nabrati nekoliko debelejšo kurjavo. V takem primeru so idealna kurjava štrleče veje podrtih iglavcev kot jih lahko vidite na fotografiji pri podrti jelki. Te veje so brez lubja in zato popolnoma suhe. Smola v lesu preprečuje vlagi, da bi se vpila v les in hkrati povečuje kurilno vrednost lesa. Vzemite samo debelejše poleno in z njim udarite po veji od strani pa, pa se bo odlomila. Če boste namesto njih uporabljali  veje listavcev, boste lahko opazovali, da se les listavcev ki ga prekriva lubje nad ognjem poti in da izpod lubja dobesedno privre vlaga v obliki pene. Kurjenje z vlažnim lesom proizvede tudi več dima, ki pa ga ne želimo.
	Pogosto je ležeče deblo jelke, smreke ali bora že povsem trhlo, veje ki štrlijo iz njega pa so še popolnoma suhe in uporabne za kurjavo, pa še njihova velikost je kot nalašč za taborni ogenj. Pri trhlih deblih lahko vejo omajamo in izpulimo iz debla kar z roko, včasih pa takšne veje ležijo kar po tleh in pričajo kje je nekoč ležalo podrto drevo. Takšne ležeče veje ponavadi že vsebujejo več vlage, vendar so ob suhem vremenu še vedno primerne za kurjavo - le pobrati jih je treba.

Trske

Ob deževnem vremenu ali ob snežni odjugi v gozdu skoraj ne najdemo dovolj suhega netiva. Če so vejice na površju le preveč vlažne, nalomimo debelejših, jim na zunanji strani obrežemo vlažen les in jih nacepimo v trske, ki imajo v notranjosti povsem suh les. Zakaj na tem mestu priporočam les iglavcev? Ta les vsebuje več smole in zato vpija manj vlage. Zato tudi bolje gori. Pri listavcih pa pogosto opazujemo, da se pred vžigom kuhajo in potijo, ko iz njih vre vlaga. Edini listavec ki tudi svež dobro gori je menda jesen.

Suha praprot, suho listje in borove iglice

Suha praprot in listje sta prav tako lahko dostopno netivo, vendar pa šele pozneje pozimi in spomladi, ko se že dodobra osušita. Jeseni po prvih zmrzalih ima listje v sebi še vse preveč vlage, da bi dobro gorelo. Takrat spušča veliko dima in ta je znak da vsebuje še dosti vode. Zopet moram poudariti, da nabiramo le listje iz stoječih dreves, oziroma iz vej podrtih dreves, ki štrlijo v zrak. Le to listje in suha praprot je zares suho, vse kar leži na tleh pa vsebuje preveč vlage da bi bilo uporabno. Listje in praprot sta samo nekakšna vmesna netiva, s katerimi zanetimo les, nista pa učinkovita za kuhanje ali ogrevanje. V to skupino bi lahko uvrstil tudi suhe dolge borove iglice, ki prav tako rade gorijo.

	Listi posušene orlove praproti so odlično netivo. Najbolj uporabno je takrat, ko se že drobi ob stiskanju z roko. Za netenje s kresanjem ni tako uporabno, saj se iskre slabo primejo na gladko površino in z njimi težko zanetimo plamen, ni pa nemogoče. Ko se praprot enkrat vname dobro gori in daje dovolj toplote da z njo zlahka zanetimo tanjše palčke ali trske tudi če so te nekoliko vlažne.
	Šop suhih listov orlove praproti pripravljen za netenje ognja s kresanjem ali še bolje z razpihovanjem žerjavice, ki jo dobimo na primer s kresanjem in razpihovanjem isker na trhlem lesu preraščenem z lesno gobo. Iz listov zlahka oblikujemo šop, ki ga držimo z eno roko. Med listi je dovolj zraka tudi če jih precej močno stisnemo skupaj.
	Na fotografiji so vlakna iz podlubja orlove praproti, ki so že pripravljena za netenje s kresanjem ali razpihovanjem žerjavice. Pri posušeni toda od dežja ali snega mokri praproti se lubje stebla zelo lahko loči od tankih vlaken v podlubju. Iz spodnjega dela stebla do prvih listov lahko dobimo prek meter dolga vlakna, ki so dokler so vlažna zelo močna in primerna za pletenje vrvic, žal pa s sušenjem postanejo krhka in lomljiva. Še vlažna vlakna zmencamo med prsti, tako da jih ločimo med seboj. Nato jih posušimo.  S kresanjem se celo lažje vnamejo kot listje praproti, vendar pa se po vnetljivosti ne morejo primerjati z vlakni iz podlubja srobota lipe in mnogih drugih dreves.
	Kostanjevo listje ima dobro lastnost, da je dovolj veliko da iz njega lahko oblikujemo uporabno netilno gnezdo. V to gnezdo lahko vstavimo drobnejše netivo ki lažje zgori kot sami listi. Problem pri suhem listju je podoben kot pri praproti. Potrebujejo višjo temperaturo, da zagorijo s plamenom.
	Tudi hrastovo listje je uporabno za netenje ognja, čeprav ponavadi hitreje odpade in ga na nekaterih drevesih ne najdemo niti za vzorec že meseca decembra. Prav nič pa ne morem pohvaliti bukovega listja. Posušeno bukovo listje pa naj si bo v rdečkasti ali rumenkasti barvi je vedno nekoliko vlažno in težko gori.
	Gabrovo listje od vseh drevesnih vrst (razen zimzelenih)najbolj zanesljivo ostane na drevesu do pomladi. Ob tem se tudi zelo dobro posuši, tako da postane drobljivo. S kresanjem se sicer da zanetiti v plamen, vendar pa precej težje kot trava ali puhasta semena. Vzrok je menda tudi v tem, da se pri kresanju malo premika, iskre pa se slabo primejo na nekoliko gladko površino. Pri drobljenju se listje drobi v prah, za netenje s kresanjem pa se bolje obnesejo netiva z dolgimi vlakni, ki bolje prenašajo plamen iz enega vlakna na drugega.