S54Q

Zavetišča in prenočevanje v gozdu

Prenočevanje v gozdu ni življenjska nuja ampak način preživljanja prostega časa. Odločimo se kam gremo, koliko dni in noči bomo tam ostali, predvidimo kakšne razmere nas čakajo in vzamemo s seboj vse potrebno za kolikor toliko udobno bivanje. Če gre kaj hudo proti pričakovanjem, samo poberemo svoje stvari in se umaknemo v civilizacijo iz katere smo prišli. Pridobljene izkušnje pa nam lahko kar dobro koristijo, če bi se nam pripetilo, da bi morali prenočiti v gozdu po sili razmer. Je pa potreba po spanju v naših podnebnih razmerah nujnejša kot potreba po vodi. Človeški bioritem je takšen, da potrebujemo v 24 urah vsaj 4 do 6 ur spanja. Več kot 48 ur brez spanja pa lahko že usodno vpliva na možnost preživetja v zahtevnih razmerah. Posebna vrsta zavetišča je tudi obleka, ki jo imamo na sebi ali je nosimo s seboj. Dobro izbrana obleka lahko zadostuje za okoli 75 % izolacije ki jo potrebujemo za prenočevanje.

V gozdu lahko prenočimo v zelo različnih zavetiščih, vendar pa vedno izberemo takšno ki je varno, relativno udobno in ekonomično iz gledišča porabljene energije.

Varnost zavetišča v gozdu

V naših gozdovih se lahko počutimo zelo varno. V desetletjih pohajanja po gozdovih vse Slovenije se ne spomnim enega samega primera ko sem bil v življenjski nevarnosti. Morda pa sem kdaj tudi bil in se tega nisem niti zavedal. Občutek varnosti v gozdu pa je lahko samo psihološki ali pa tudi stvaren: Ko sem pred desetletji povabil ženo na večdnevni izlet v Snežniške gozdove, sem ji moral obljubiti da bova spala v avtu, saj se je bala da bi se ponoči zbudila in zagledala medveda. Na nekem drugem potepanju po Istri pa sva bila naravnost presrečna v avtu, saj so se roji na stotine komarjev dobesedno lepili na šipe avtomobila, do naju pa niso mogli.

	Posebej moram opozoriti, da si zavetišča nikoli ne postavljamo pod stara in visoka drevesa ali celo sušice. Nikoli ne moremo vedeti, kdaj se lahko iz takšnega drevesa odlomi kakšna debela veja in zgrmi na naše prenočišče. Zato si za prenočišče vedno izberemo lokacijo pod manjšimi mlajšimi drevesi ali grmi.
	Enako nevarna so tudi prenočišča pod strmimi stenami, iz katerih ob deževju ali odjugi naravnost dežuje kamenje.
	Tudi lokacije na bregu potokov in rek, ki dajejo videz kot ustvarjene za taborjenje, se ob močnem deževju lahko spremenijo v hudourniške struge.
	Povsem nepredušno zaprta majhna zavetišča brez možnosti zračenja so lahko smrtno nevarna zaradi kopičenja ogljikovega dioksida, ki v zadostni koncentraciji povzroči omotičnost, nezavest in smrt. Zato imajo vsi šotori vgrajene zračnike, ki niso namenjeni zgolj odvajanju zračne vlage.
	Kakršnokoli zavetišče nas mora varovati pred vremenskimi vplivi, največkrat dežjem in vetrom, ki lahko povzročijo podhladitev  oziroma pregrevanje in izsušitev našega organizma. Glavni namen zavetišča je torej da ohranja našo življenjsko energijo.

Udobnost zavetišča

Nekoč mi je nek stari polhar pripovedoval, kako on običajno polha. V prostornem avtu karavan ima vzmetnico in odeje, potem pa celo noč hodi po gozdu in lovi polhe ter si jih dva ali tri pripravi za nočni obrok. Ko se že dovolj utrudi, gre spat na svoje udobno ležišče in ko se pred poldnevom zbudi, je bolj spočit kot če bi bil doma. Poanta te zgodbe je ta, da v gozdove ne bomo hodili velikokrat prenočevat, če bo ta avantura povezana s prezebanjem, prehladom, neudobnim ležanjem, nespečnostjo in utrujenostjo naslednji dan. V kakršnemkoli zavetišču bomo spali, se moramo zavedati, da udobno ležišče sestavljajo naslednji elementi:

	Ravna površina v telesni dolžini + 10 cm in vsaj 60 cm široka. Dobro se obnese tudi pravilno napeta dovolj velika viseča mreža, v kateri pa naj bo ležišče čim bolj ravno.
	Izolacijska podloga za ležanje nas toplotno izolira od izgubljanja toplote v podlago in je dovolj mehka da nas podlaga ne tišči. Takšna izolacijska podlaga je lahko napihljiva blazina, ki pa je precej težka za prenašanje in hkrati občutljiva na prebadanje. Boljša se mi zdi sicer tanka in lahka izolacijska pena. Ta je boljša rešitev za prenašanje in je veliko bolj trpežna od napihljivih blazin. Njeno debelino in udobnost lahko znatno izboljšamo, če pod njo naredimo debelejši sloj iz stelje, ki jo lahko pripravimo iz trave, praproti in listja, v sili razmer pa tudi iz  smrekovih vejic.
	Spalna vreča je danes za udobno spanje skoraj nezamenljiva, čeprav se da udobno prespati tudi zakopan v debelo steljo tam kjer jo je dovolj. Spalna vreča mora biti prilagojena pričakovanim temperaturam razmeram. Nekateri pohodniki mislijo da bodo z eno vrečo udobno spali v vseh vremenskih razmerah, vendar se motijo. Če je vreča pretopla, se ve njej začnemo potiti. Ko vročine ne prenesemo več, odpremo vrečo in se na hitro ohladimo, ker pa je vreča znotraj premočena se potem ne moremo več ogreti in zmrzujemo ostanek noči. Ravno tako niso vedno priporočljive najmanjše spalne vreče mumije, v katerih se počutimo pretirano utesnjeni. Boljše so bolj prostorne vreče v katerih se lahko obračamo in se vanje uležemo tudi bolj toplo oblečeni. Z dodatno obleko lahko nadoknadimo manjšo izolacijsko vrednost vreče, ki je tudi lažja je za prenašanje.

Nekdanji pastirji, oglarji in starodobni gozdovniki niso poznali spalnih vreč. Namesto njih so uporabljali tako imenovano pastirsko ogrinjalo. To je bila nekoliko večja volnena odeja, v katero so se na poseben način zavili popolnoma oblečeni. Prednost ogrinjala pred spalno vrečo je ta, da omogoča lažje uravnavanje toplote med spanjem in se v njem ne potimo tako kot v pretopli spalni vreči. Pri današnjih materialih za ogrinjalo bi se lahko zadovoljili tudi s sintetičnim materialom, to je 100 % poliester ali flis.

Streha nad glavo je kar nekakšen sinonim za zavetišče. Streha nas ne ščiti samo pred padavinami, roso in vetrom. Močno zmanjša tudi izgubo toplote v ozračje. Takšna streha je lahko platnena, narejena iz vej, listja in pokrita z mahom, lahko pa uporabimo tudi že narejena zavetišča v gozdu in kraške jame.

Ekonomičnost zavetišča

Nekateri ljudje imajo veselje z gradnjo zavetišč. Jeseni in spomladi postavljajo zavetišča iz stelje, pozimi si kopljejo snežne luknje in jih na notranji strani oblagajo s steljo, poleti pa so noči tako tople in kratke, da jih kar prebedijo ob ognju in potem prespijo del toplega dneva v kakšni senci. Takšni projekti so zanimivi in nam dajejo občutek, da lahko v naravi preživimo v vsakih vremenskih pogojih, kar v posameznih primerih lahko celo drži. Vendar pa za izdelavo zavetišča iz stelje ali udobne snežne luknje potrebujemo zraven zadostne količine primernega materiala (stelje) kar več ur intenzivnega dela, med katerim se navadno tudi oznojimo. Ta poraba energije je lahko v neugodnih razmerah (deževno in vetrovno ozračje, zmrzal...) nenadomestljiva in zelo nevarna. Kar se mene tiče, si ne želim da bi moral vsak dan na drugem mestu več ur graditi novo zavetišče za eno noč. Poleg tega pa si v  zavetišču, ki je obloženo s steljo, ne smemo svetiti z odprtim plamenom ali skuhati toplega obroka, saj bi na ta način gotovo povzročili požar in ogrozili svoje življenje.