S54Q

Izdelava bakle za razsvetljavo

Bakla ali luč je bila pred več kot 150 leti edini način razsvetljave v gozdu, preden so ljudje začeli uporabljati petrolejke in kasneje baterijske svetilke. Znamenite so več kot 300 let stare Valvasorjeve in več kot 250 let stare Steinbergove podobe lova na polhe in raziskovanja kraških jam, na katerih si ljudje svetijo z baklami. Seveda se bakla po uporabnosti ne more meriti s sodobno petrolejko ali baterijsko svetilko, vendar pa sta njena izdelava in uporaba tako preprosti, da si z njimi tudi v današnjih časih še lahko pomagamo. V naših krajih je še vedno v navadi, da ljudje hodijo k polnočnici s kupljenimi baklami, ki pa so povsem novodobne petrolejke ali pa izdelane z parafina. Morda pa se bo našel kdo, ki si bo po spodnjem opisu izdelal starodobno luč.

Kako izdelamo baklo

Baklo ali luč si izdelamo iz debele in za roko dolge veje, lahko pa je daljša. Debelina veje naj bo takšna, da jo s palcem in sredincem komaj objamemo, lahko pa je tudi nekoliko debelejša. Za bakle so uporabne različne vrste lesa, vendar ni dobro, če je les pretrd (bukev, hrast, gaber ...). Bolje se obnesejo smreka, leska, javor in podobne vrste mehkejšega lesa. Les naj bo čimbolj suh. Najbolje je vzeti kakšne kose, ki so ostali od sečnje in so se že dodobra osušili, če niso ležali na vlažnih tleh. Če suhega lesa ne dobimo, lahko vzamemo tudi svežega, vendar ga je pred uporabo treba osušiti. Veji najprej olupimo lubje, nato pa nad ognjiščem iz palic naredimo nosilec, na katerega naslonimo palice za bakle, da se nad ognjem osušijo in morda celo nekoliko ožgejo. Vedno pripravimo več bakel, saj posamezna gori okoli pol ure, potem pa je potrebno prižgati novo. Če je stara bakla še dovolj dolga, se lahko ponovno pripravi za uporabo, tako da se znova razcepi in napolni z netivom ter prižge. Razen palice za baklo potrebujemo še nekaj netiva, na primer lesenih oblancev, smrekovih vejic, brezovega lubja, srobotovega lubja ali podobnega netiva s katerim prižgemo vrh bakle. Čeprav lahko baklo izdelamo tudi samo z nožem, pa je izdelava bistveno lažja z uporabo majhne gozdovniške sekirice. Nekoč so poznali celo posebno vrsto sekirice za izdelovanje bakel - fagelnik, ki si jo lahko ogledate v polharskem muzeju pri gradu Snežnik. V bistvu gre za nekoliko večje dleto nasajeno prečno na zelo debelo toporišče. Mi se lahko znajdemo tudi brez njega. Nož ali sekirico z debelejšim kolom (batom) večkrat zabijemo v debelejši del palice in jo tako razcepimo v za prst debele trske. Te razmaknemo tako, da v špranje zabodemo manjše paličice ali trske, da dobimo nekakšno krono. V nastale špranje nato natlačimo netiva, vendar pazimo, da netiva ni preveč na gosto, da bi preprečil dovod zraka v notranjost krone. Tako je bakla narejena.

To je fotografija polharskega orodja in pripomočkov iz Polharske zbirke pri gradu Snežnik. Na levi strani fotografije pod ročajem sekire je položena manjša sekirica imenovana fagelnik, s katero so cepili palice in jih tako pripravljali za bakle. Glava te sekirice je velika kot dleto in pritrjena skozi držalo. To je že kar specializirano orodje, k ga niso vedno nosili s seboj, saj se da bakle pripraviti tudi z navadno sekirico in celo nožem. Vendar pa je bilo nekoč razsvetljevanje z baklami tako običajna in vsakodnevna zadeva, da so verjetno imeli fagelnik kar pri vsaki hiši. Najverjetneje so ga uporabljali tako, da so z njo najprej zasekali v konico palice, potem pa so z nagibanjem ročaja  razcepili palico podobno kot pri izdelavi skodel.

Kako uporabljamo bakle

Ko jo potrebujemo jo samo prižgemo pri tabornem ognju in lahko hodimo z njo okoli. Ko bakla že skoraj dogori pa z njo prižgemo naslednjo in pripravimo prejšnjo za ponovno netenje. Če nimamo drugih možnosti netenja ognja, si lahko na ta način ogenj prenesemo precej daleč od ognjišča in si na novem mestu zakurimo novo ognjišče. Bakli najprej zanetimo netivo in pustimo da se ta razgori. Pri tem baklo držimo vodoravno ali še rajši poševno navzdol, da plameni vnamejo debelejše trske bakle po celotni kroni. Ko se te trske vnamejo in gorijo s plamenom, gremo lahko na pot, saj bakla ne bo ugasnila. Baklo ves čas držimo bolj poševno proč od sebe ali celo navzdol ter z njo mahamo levo desno, da ji dovajamo zrak. Nad sebe jo dvignemo le takrat, ko želimo posvetiti v krošnje dreves. Z naklonom bakle uravnavamo hitrost gorenja in velikost plamena. Če svetlobe ne potrebujemo veliko, nosimo baklo bolj navzgor in pustimo povsem droben plamenček. Tako nam bo bakla trajala dlje časa. Ko nam ta plamenček ugasne, pa moramo baklo takoj spet razpihati v ogenj, da se nam žerjavica v bakli ne ohladi in ugasne. To naredimo tako, da z baklo obrnem navzdol in mahamo po zraku ter s tem razpihamo žerjavico v ogenj. Pri mahanju in dogorevanju bakle pogosto izpadajo majhni kosi žerjavice. Če so tla v gozdu suha, moramo biti pazljivi in takšne drobne koščke žerjavice sproti pogasiti preden gremo dalje, da ne bi nehote zanetili kakšnega požara. Okoli 80 cm dolga bakla nam bo razsvetljevala pot dobro uro, pa še precejšen del ročaja bomo prinesli do ognjišča, s katerim bomo lahko zanetili ogenj. Ker imamo s seboj dve bakli, ki jih uporabljamo izmenično na vsake pol ure, imamo dovolj razsvetljave za dobri dve uri ali še precej več, če smo malo bolj varčni.

	Krona bakle iz smrekove palice. Z debelejšim kolom (batom) zabijemo sekirico (ali nož) dvakrat v sredino debelejšega dela palice najprej v obliki križa. Ta dva razcepa potem razmaknemo tako da vanju zagozdimo debelejše palice ali trske. Nato preostale četrtine še naprej razcepimo na 4 ali 6 delov, ki jih prav tako razmaknemo z zagozdenimi tanjšimi trskami. Razcepi naj bodo za okoli eno ped globoki, lahko pa so tudi več, saj bo takšna bakla dlje gorela.
	Našopana krona bakle. Razcepe na kroni bakle napolnimo z netivom, ki ga imamo pri roki, vendar netivo ne sme biti preveč stisnjeno, tako da zraven ne more zrak. V tem primeru je to lubje od breze. To netivo mora dati dovolj toplote, da zaneti trske v kroni bakle. Priporočam drobne smrekove vejice, lesene oblance, brezovo in srobotovo lubje; lahko pa poskusite tudi z drugimi vrstami netiva. Pogoj je, da mora biti netivo suho.
	Na začetku pustimo bakli da zagori z nekoliko večjim plamenom, da se trske dodobra vnamejo. Kasneje, ko je v kroni že precej žerjavice, pa zadostuje nekoliko večji ogenj kot pri sveči. Takšen ogenj moramo stalno spodbujati z mahanjem bakle, pri čemer v notranjost bakle dovajamo zrak, ki je potreben za gorenje in zviševanje temperature.
	Pri drugem (alternativnem) tipu bakle je palica la držalo, v katerega zatikamo netivo. Ta bakla hitreje pogori, zato jo moramo kar naprej oskrbovati najbolje s smrekovimi vejicami, ki jih nalomimo na okoli 15 cm dolge kose in jih kot male butare zataknemo v enojni razcep v palici.
	Ko so vejice v razcepu bakle pogorele in je pepel izpadel, je v razcepu še vedno toliko žerjavice da jo lahko razpihamo v ogenj in vanj zasadimo novo butarico smrekovih vejic ali drugega netiva. Na fotografiji se lepo vidi, da bakla odgoreva od znotraj navzven. V tej lastnosti bi jo lahko primerjali z dolbenjem lesene posode z izžiganjem.

Alternative

Če hodimo skozi smrekov gozd, kjer je veliko suhih vejic ki izraščajo iz debel, si lahko privoščimo tudi nekoliko drugačno baklo. V palico naredimo le en večji razcep, v katerega zataknemo drobne butarice smrekovih vejic, dolžine okoli 15 cm. Te se zlahka vnamejo in gorijo s svetlim plamenom. Vendar pa tudi zelo hitro zgorijo. Še preden zgorijo, moramo dodati novo butarico v razcep, da se vname. Takšna bakla ni primerna za mahanje, saj ogorki preveč hitro padejo iz razcepa. Plamen moramo spodbujati s pihanjem v razcep pod butarico, kjer je v razcepu precej žerjavice.

V starih časih so po hišah uporabljali posebno svetilko. Gorečo trsko so zataknili v posebno kovinsko stojalo, imenovano čelešnik. Ogledamo si ga lahko marsikje v pokrajinskih muzejih. Tudi pri tej napravici so velikost plamena in količino potrebne svetlobe uravnavali z naklonom goreče trske. Bolj navzdol - večji plamen, bolj navzgor - manjši plamen. V vsakem primeru je trska kar hitro zgorela, potem pa so jo morali nadomestiti z novo. Seveda takšna razsvetljava ni bila namenjena prebiranju knjig, ampak rajši za to, da so v temi našli kakšno potrebno stvar in prišli iz enega prostora v drugega.

V starih časih so uporabljali namesto bakel tudi oljenke. Živalski špeh so v posodi nad ognjem razpustili v mast, ki je odlično gorivo. Za gorenje pa potrebuje stenj, podobno kot sveča. Tudi iz masti se da narediti bakla, če z maščobo premažemo bombažno krpo in  jo navijemo okoli razcepljene palice. Vendar pa je to že neka druga zgodba.